BRIGHT EYES

Noise Floor: Rarities 1998–2005

Saddle Creek, 2006

Projekt Bright Eyes bi se lahko rodil, če bi Kurt Cobain v peklenskih nebesih rocka sproduciral pesmi, ki bi jih z aranžmaji Simona, Garfunkla and Willija Nelsona zapel Robert Smith, korekturo besedil izpod peresa kogar koli pa bi opravila Tom Waits in Leonard Cohen. Na koncu bi stvar začinil Jerry Seinfeld, prepričan, da je v songih ohranil dovolj originalnosti. Ali kot poje Conor Oberst, resnični Bright Eyes: »/.../ I could have been a famous singer / If I had someone else's voice / But failiures always sounded better / Let's fuck it up boys, make some noise /.../« Toda Bright Eyes niso enkratni projekt, temveč zasedba, ki je kljub svoji relativni mladosti doslej izdala šest studijskih plošč. Igrajo žalostni country, kar se lahko komu zdi protislovno, toda v tem oziru so edini resni nasledniki Johnnyja Casha. Z vokalom, ki dejansko spominja na vokalista britanskih The Cure, dosežejo groteskno glasbeno zvrst, sporočilno ukrojeno po velikemu pesimistu med humoristi, Marku Twainu. Enostavni so in čustveno neposredni. Ravno toliko prizemljeni v šansonu in hardcoru, da ne postanejo fantazijski gotiki. Oberst je mojster v tem, da z besedili poslušalcu pomaga najti empatijo do samega sebe. Verjetno je v tem nekaj dylanovskega in prepotrebnega, ko se svet ovija v celofan »zabave« in se alternativa pod oznako »alternativa« prodaja samo zato, da bi bila še bolj »mainstream«. Velike založbe promovirajo svoje »neodvisne« zasedbe, toda Bright Eyes živijo v nekem drugem svetu. V ameriškem rocku so to, kar so tudi v ameriškem countryju – marsovci, vzgojeni na Nebraski (spomnimo se Springsteena). Oberst je bil že pri trinajstih označen za mladega genija rocka (rojen leta '80) in morda edini, ki mu v verbalnih spretnosti znotraj mlajše generacije ameriških muzikaličnih poetov lahko parira, je Eminem, ta pa se je začasno raje zleknil na dolarsko perjanico in se začel rediti. Zadnja albuma Digital Ash in a Digital Urn ter I’m Wide Awake, It’s Morning sta izšla v začetku leta 2004. Na prvem se je Oberst – kar se mu včasih zahoče – poigraval z elektroniko in elektriko, medtem ko je drugi album zrela akustična mojstrovina, ki te k poslušanju predvsem zaradi inteligentnosti verzov in vročičnosti srca vabi znova in znova. Zasedbo bogatijo nujni ženski in moški spemljevalni vokali. Noise Floor pomeni predah pred novimi originalnimi posnetki. Je izbor prezrtega gradiva, posnetega bodisi v studiu, bodisi na nastopih, ali pa kar na vajah. Uporabljaš ga lahko izključno za intimno uporabo, saj če so v preteklosti mnogi avtorji že parodirali pojav »hita«, so to satiro Bright Eyes vzeli zares. Snemajo namreč hite, ki si ne želijo uspeti. Hite, ki bodo dobili predpono Mega- pri zvestih poslušalcih in bistveno manj na radijskih in televizijskih valovih. Čeprav … kdo ve, kaj bo prinesel naslednji studijski album. Ali človek lahko postane preveč zrel, ne da bi začel gniti?

Žiga Valetič