Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Aleš Rojc
BRÖTZMANN/MANGELSDORF/SOMMER
Pica Pica
Atavistic/Jazz and Blues ploščarna, 2005
V kontekstu družbenih in političnih sprememb in glasnih svobodnjaških godb pomnimo Petra Brötzmanna po zgodnjem in razvpitem albumu Machine Gun s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tu se improvizacija in ekspresija muziciranja iz trenutka sprotne iznajdbe nekoč t. i. »instantne kompozicije« ne odreče glasnemu uporništvu in odzivu na aktualne politike izvažanja vojn, s čimer izrazi glasba svojo materialno vpetost v nek širši kontekst »tukaj in zdaj«. A ravno Peter Brötzmann nam obenem ne pusti, da bi se ga spominjali kot glasbenika preteklosti in danes ga razen po omenjenem albumu pomnimo po njegovih še vedno razburkanih sodobnih bandah in sodelovanjih, s katerimi je bil večkrat tudi gost bližnjih koncertnih prizorišč. V luči omenjenih trenutkov, še posebej v luči novejših zasedb, pa si je Brötzmann utrdil nekakšen status improvizatorja, ki dela godbo nekako »iz nič« – kar je sicer vselej izmuzljiva trditev – in ustvarja huronski saksofonski zvok med izročilom bluesa, zapuščine Alberta Aylerja ter gomazenjem kakega velikanskega prebivalca oceanskih globin. In ravno v tem kontekstu je Pica Pica plošča, ki je zanimiva obuditev nekih manj razvpitih preteklih dni.
Pica Pica, sicer latinsko ime za tatinsko srako, je posnel trio, v katerem poleg Brötzmana igra še njegov večkratni sodelavec Albert Mangelsdorf in tedaj mlajši tolkalec Günter Sommer z vzdevkom »Baby«, na jazzfestu Unna konec leta 1982 v Nemčiji. Posnetek je izšel dve leti kasneje za berlinsko založniško združbo Free Music Production, ki je nekakšen dedič evropske tradicije svobodnjaških, ne nujno jazzovskih muzik šestdesetih let prejšnjega stoletja. Pričujoča, arhivska izdaja pa se je znašla v katalogu serije »neslišanih muzik«, ki jo izdaja založba Atavistic. V kratkem spremnem besedilu, ki pospremi ponovno izdajo posnetka, Brötzmann v retrospektivnem spominu pričara malo klubsko vzdušje z okusom po domačem pivskem zvarku; ljubitelj tekoče grenkobe si v spomin le prikliče tudi spodbudno sodelovanje s trombonistom, Albertom Mangelsdorfom, s katerim je nekoč delal prav nič sladko godbo. Slednji je z Brötzmannom igral v triih s holandskim tolkalcem Hanom Benninkom oziroma Fredom van Hovom in v živahni medigri očitno razvil tudi pozornejše in subtilnejše prijeme. Mangelsdorf je začel v precej bolj klasičnojazzovskih vetrovih kot njegov tukajšnji sopotnik preden je tudi njega zajela izkušnja odprtih in improvizacji povsem predanih muzik. V duhu te izkušnje ga saksofonski bojevnik opiše kot radodarnega in odprtega, slednjega pa je dovolj v medigri obeh pihalcev tudi na pričujočem posnetku. Udarni začetek Instant Tears, nekakšen zaščitni znak tudi današnjih Brötzmannovih band, se namreč že po nekaj minutah pričujočega posnetka razporedi v bolj atonalno preiskovanje Mangelsdorfa in vsaj zdi se, kot da skozi celoten posnetek saksofonist obrzda volumen svojega zvoka, da bi – še vedno kot on sam – s prvim stopil v skupno igro v prostrano sprotno komponiranje. Lahko tudi nenadno zaide v kako na mestu iznajdeno pesmico, ki po živahnem začetku igranja tipaje preiskuje mesto, kamor je vse skupaj zašlo. Spodaj podpisani sem sam vmes večkrat celo pozabil, koga v nekem trenutku poslušam, četudi sta tako zvok instrumentov kot neka prepoznavnost zvoka igre posameznih pihalcev še vedno stalnica. Seveda ne na škodo opevani izraznosti tega ali onega sodelujočega »velikana«, temveč v prid kolektivnosti igre – da so za velik kolektiv dovolj že trije, tu ne sme biti predmet prevelikega začudenja. Tretji, manj stalni soigralec preostalih dveh, Günter Sommer - »Baby« na bobnih na tem posnetku uspe v triu v pravem trenutku oblikovati nekakšno zvočno celoto in spraviti drobne trombonistove tone ali plešoče saksofonske vijuge v kdaj pa kdaj kar brneč prostor, ki vse skupaj dopolni v že skoraj kompozicijsko celoto. V drugi daljši kompoziciji s posnetka zavede uho v prav lepo poslušljivo igranje, a ga kmalu vrže čez rob v dolgo tiho prepevanje, ki se v komadu Wie du mir, so ich dir noch lange nicht razveže v liričen zaključek, nekakšno lepoto grenkega okusa in rastočih vibracij.
Presenečenj je skratka dovolj, dokument nekega koncertnega posnetka pa dovolj večplasten, da si je prislužil ponovno ovekovečenje na nosilcu zvoka. Poslušamo ga lahko hkrati kot neko manj znano, morda celo lahkotnejšo plat iz opusa bavarskega pihača, lahko pa ga poslušamo zgolj skozi glasbo, ki jo prinaša. Trio se sicer nikoli ni mogel zapisati v zgodovino kot prelomen ali vpliven, a ravno zaradi tega dejstva lahko nek posamičen prisluh neobremenjeno preletava prelome v zvoku, sledi zgodbi ter občasno celo žmohtno zasvinga.
Aleš Rojc