ENIGMA

A Posteriori

Virgin Records/Dallas, 2006

Že 16 let je, odkar je Michael Cretu šokiral glasbeni trg in svetovno poslušalstvo s svojo glasbeno vizijo, v kateri je duhovnosti ob bok postavil mesenost, gregorijanskim koralom subtilne seksualne vzdihe in s tem povzročil pravi medijski bum. Česa takšnega do takrat svet še ni slišal in kot hipnotizirani smo po radijskih valovih in zasebnih diskotekah poslušali Cretujeve stvaritve. Zdaj je pred nami šesti studijski album, ki od prvotne ideje, ustvariti poseben glasbeni mikrokozmos, ki bi poslušalca popeljal v meditacijo in s tem v druge svetove, ne odstopa. Če kaj, se je Cretu z A Posteriori skoraj dobesedno še bolj približal svojemu alkimističnemu bistvu, tisti podobi osamljenega modreca, ki čepi v svojem laboratoriju, stekleničke polni s skrivnostnimi esencami in iz svinca dela zlato. Gre namreč za prvi album, na katerem je vse, razen dveh izgovorjenih verzov, naredil čisto sam. Vokali, ki jih slišite na primer na Sitting On The Moon, Dancing With Mephisto, Goodbye Milky Way itd. so namreč vsi po vrsti popolnoma umetni in so njegov izum. A Posteriori prav tako zaznamuje popolnoma novo obdobje v načinu Cretujevega ustvarjanja, ki ga bodo po njem gotovo povzeli tudi drugi glasbeni »alkimisti«. Namesto studijske sobe si je namreč omislil kar prenosni studio, ki ga pravzaprav sestavlja majhen prenosni računalnik s tipkovnico, s pomočjo katerega lahko ustvarja glasbo, medtem ko pije kavo, na primer. Kaj drugega bi lahko pričakovali od novodobnega in vase zagledanega alkimista, ki vedno znova zatrjuje, da glasbo ustvarja zase, zato da bi jo poslušal sam. Če ji prisluhnejo še vsi tisti milijoni poslušalcev, ki so pokupili 35 milijonov izvodov njegovih cedejev, toliko bolje. Koncept A Posteriori se nanaša predvsem na vesoljsko popotovanje in človeško komponento znotraj tega neskončnega prostora, v katerem se dimenzije prelivajo druga v drugo in tvorijo popolno celoto božjega stvarstva. Cretujeve melodije tokrat poslušalca popeljejo na vesoljsko ladjo z različnimi postojankami, na katerih vsakdo začuti delček samega sebe, delček svojih čustvenih, mentalnih in duhovnih vzorcev. Vse skupaj se odvija na popolnoma eteričnem nivoju, ki ne dovoljuje naravne, organske, mesene osnove. Kar pa še ne pomeni, da je A Posteriori hladen in od človekove narave odtujen album; še vedno se vse skupaj vrti okrog ljubezni (Invisible Love), dialoga med dobrim in slabim (Dancing With Mephisto) in hrepenenju (Sitting On The Moon), ki so kaj drugega kot pristna človeška občutja. Z izrazito plesnim ritmom v nekaterih skladbah kot na primer Dreaming Of Andromeda in The Alchemist in umetno ustvarjenim kitarskim solom na Hello And Welcome se Cretu vedno znova vrača k osnovnemu zvoku, ki pritegne poslušalčevo uho in s tem poskrbi, da je A Posteriori kljub svoji zagledanosti v vesolje prebavljiv tudi v zemeljskih dimenzijah. Vredno poslušanja in meditiranja zraven.

Marta Pirnar