GANELIN TRIO PRIORITY

Live In Germany: European Music Festival Münster 1999

Auris Media, 2005

Originalni Ganelin Trio, v katerem sta ob skladatelju in improvizatorju, klaviaturistu in elektroniku ter sploh multiinstrumentalistu Vjančeslavu Ganelinu igrala še dva vrhunska ustvarjalca tedanjega sovjetskega glasbenega podzemlja - pihalec Vladimir Čekasin in tolkalec Vladimir Tarasov -, je bil seveda ključni glasbeni agregat tamkajšnjega dogajanja tam nekje od 60. let prejšnjega stoletja pa do razpada SSSR ter transformacije njenih poznejših ostankov v to, kar je danes Rusija. Ganelin sicer v obdobju omenjenih transformacij ni bil več prisoten na tamkajšnjem prizorišču. Čeprav je trio že vsa 80. leta obilo nastopal naokoli po svetu in je bi tudi v Sloveniji, se je Ganelinu šele proti njihovem koncu ponudila priložnost, da regularno zapusti svojo prvo domovino. Leta 1987 se je preselil v Izrael, oktobra omenjenega leta pa so Ganelin Trio tudi zadnjič nastopili, nakar so se prijateljsko razšli. Od takrat so vsi bolj ali manj uspešno nadaljevali samostojno glasbeno kariero, ki so jo sicer vsi zastavili že precej prej, vzporedno z delom v matični zasedbi. A pri Ganelinu je moralo miniti kar nekaj let, da se je glasbeno znašel tudi v novi domovini. Včasih se nam je že zdelo, da je z razpadom originalnega tria nekako konec tudi njegove glasbene kariere, saj so bile informacije o njegovem tamkajšnjem ustvarjanju skope, na evropske odre pa je redko zašel in še takrat bolj kot neke vrste zgodovinski relikt, ne pa kot aktualno relevanten ustvarjalec. Ob solističnih nastopih, projektih v različnih duetih – z enim takšnih smo ga drugič precej neopazno slišali tudi v Ljubljani - in sodelovanjih z različnimi izraelskimi improvizatorji so se v tem »zgodnjem izraelskem« obdobju pojavljali nekateri poskusi sestaviti originalnemu soroden format zasedbe: trio. Ti poskusi so bili seveda zastavljeni kot sodelovanje z za nas bolj ali manj anonimnimi izraelskimi glasbeniki, zato so bili na evropskem prizorišču tudi tako sprejeti: s skepso. Tako je šele tisti iz leta 1999, ko sta se mu pridružila njegov stari znanec še iz sovjetskih časov, vrhunski litvanski pihalec Petras Vysniauskas, pravi ekvivalent Vladimiru Čekasinu, ter manj znan, a zelo verziran nemški tolkalec Klaus Kugel, zadovoljil Genelinove aspiracije; in seveda prepričal tudi mednarodno kritiško, organizatorsko in poslušalsko javnost. Od takrat obstaja Ganelin Trio Priority. Eden njihovih prvih nastopov je bil na festivalu v Münstru v Nemčiji leta 1999. Posnetek tega koncerta je leta 2005 objavila mlada izraelska založba Auris Media. Na žalost je to še vedno edini javno objavljeni album tega tria ter sploh predzadnji Ganelinov album nasploh. Po njem je posnel in lani pri isti založbi izdal samo še enega, »Falling in to Place – Live in Jaffa«, z newyorškim pihalcem, prav tako našim dobrim znancem Nedom Rothenbergom. Posnetek z »European Music Festival Münster 1999« sestavljata dva obilna dela, ki nimata naslova. Prvi traja malo manj kot 38 minut, drugi nekaj več kot 42 minut. Torej skupaj nekaj sekund manj kot 80 minut, s čimer je imela sodelujoča trojica dovolj časa, da je svoje ideje skozi kolektivno zvočno komunikacijo in improvizacijo razvila v neverjetno bohotnih oblikah. Ne le, da imamo tako po zelo dolgem času priložnost za aktualen vpogled v Ganelinovo delo; ta posnetek je sam po sebi v celoti vreden pozornega poslušanja. Ne nazadnje pa je pomemben tudi zato, ker lahko z njegovo pomočjo začetke delovanja tega tria v letu 1999 primerjamo s tistim, kar smo potem slišali na njihovem ljubljanskem koncertu novembra lani v okviru Cankarjevega jazza. Oboje nas je prepričalo; Ganelin in njegov novi trio se ponovno predstavljata tako suvereno, kot smo bili vajeni, ter spet zvenita bohotno, iskrivo domiselno. No, ravno to »ponovno« zna biti komu, ki opaža, da v ponujenem ni ničesar zares novega, sporno. A po drugi strani je že obdobje originalnega Ganelin Tria dokazalo, da se znotraj prepoznavno zamejenega ustvarjalnega okvirja ponujajo neskončne možnosti variacij, razširitev, modifikacij, preskokov v nepoznano in seskokov v tradicijo, ki jih je treba zgolj znati uporabiti. In mojstri jih seveda znajo. Če ste zamudili njihovo koncertno dokazovanje te trditve, za preverjanje uporabite ta album.

Zoran Pistotnik