IRENA KOHONT

Bilo je nekoč

ZKP RTV Slovenija, 2006

Kdo bi si mislil: včasih so besedila popevk pisali in prepesnjevali pesniki, ne samooklicani pisuni, ki rimajo »bunda« na »žganje« in pobirajo nagrade na tako imenovanih novodobnih festivalih, ki jim vsem še imen ne vemo več, ne sproducirajo pa niti ene res na daljši rok zapomnljive pesmi. Bilo je nekoč … pravi Irena Kohont in prav ima. Bilo je in šlo je. Gregor Strniša, Niko Grafenauer, Veno Taufer, Miroslav Košuta, Oton Župančič … vse naštete zasledimo na tej plošči. Dobro, zasledimo tudi Elzo Budau, Tomaža Domicelja, Ferryja Horvata, ampak tudi ti, sicer ne ravno pesniki, so pisali daleč boljša besedila kot dandanes (recimo jim) najboljši festivalski pisci, ki nasploh izumirajo, pa se nikomur niti posveti ne, da bi poklical denimo Ferija Lainščka, Borisa A. Novaka, Milana Jesiha, Ervina Fritza in podobne vrhunske pesnike dandanašnjih dni, ki bi lahko ustvarili kaj res dobrega, odlične šansone – vsi so na tem področju že delali in to dobro. Ampak pustimo. Najboljša plat antologije Irene Kohont, priljubljene pevke druge polovice šestdesetih, je ravno šansonska, tista poetična, ki vključuje tudi priredbe nekaterih znanih svetovnih napevov, denimo Spanish Harlem pa Song Sung Blue Neila Diamonda, Villardovo Capri C'est Fini ali The Twelfth Of Never, ki so jo peli vsi od Cliffa Richarda do Elvisa in onkraj. Največji uspešnici Irene Kohont ostajata prav Harlem in Šel si mimo Jureta Robežnika in Elze Budau, klasiki Slovenske popevke 1965, čeprav njena interpretacija najbolj zablesti ravno v šansonih (na primer Župančičeva Po stranskih potih). Tokrat je založba dodala osnovne podatke – avtorje in minutaže, vendar umanjka precej letnic in – spet bom tečen – esej, ki sodi k antologijam te vrste, a to je pri založbi že kar kronična bolezen, ki hudo škodi glasbeni zgodovini; tam so sicer trmasti in si tega ne dajo dopovedati, najsi jim predložiš še tako dobre argumente. »Posneto v studiih Radia Ljubljana v 60. in 70. letih« za resno antologijo žal ne more zadostovati.

Matej Krajnc