Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

STEVE LACY/JOELLE LEANDRE

One more time

Leo Records, 2005

Pomena pihalca in skladatelja Steva Lacyja za zgodovino sodobnega jazza, katerega integralen del je bilo njegovo početje vse od poznih 50. let prejšnjega stoletja, najbrž ni treba posebej razlagati; vsaj ob tej priložnosti zagotovo ne. Res pa je tudi, da je bil Lacy za časa svojega kar dolgega in po glasbeni zapuščini izjemno plodovitega življenja nekako odrinjen ob stran, malo podcenjen, ne prav zares kovan v zvezde. O tem, zakaj je bilo temu tako, obstajajo različne hipoteze, ki med drugim govorijo o njegovem osebnem značaju, o svojskem načinu dela, o zahtevni doslednosti njegovega stila igranja ter predvsem o njegovem desetletnem bivanju v pariškem ekzilu in ustvarjanju s tam zbranim, dokaj ozkim krogom bolj ali manj stalnih sodelavcev. Kot je že običajno, se po njegovi smrti, tj. od junija 2004, ta »krivica« nekoliko popravlja. Na eni strani širša jazzovska javnost vsaj ponovno, če ne prvič, odkriva njegove že za časa življenja izdane albume, na drugi pa popravlja »krivico« s posthumnimi izdajami posnetkov, izmed katerih mnogi niti niso bili namenjeni objavi. Eden takšnih primerov je tudi album One More Time. A ta album se od podobnih razlikuje vsaj v dveh posebnostih. Manjša je ta, da gre za dokument o enem iz serije Lacyjevih koncertnih druženj z izbranimi glasbeniki, ki si jo je sam zamislil kot poslovilni dogodek potem, ko se je v začetku leta 2002 odločil, da se bo dokončno preselil nazaj v domovino, v ZDA. Pomembnejša pa je ta, da si je v telefonskem razgovoru s soigralko Joelle Leandre po skupnem nastopu sam zaželel, da bi njegov posnetek tudi izšel. Minutni posnetek tega telefonskega razgovora se je celo ohranil, na tem albumu je objavljen kot dodatna posebnost in ga tudi zaključuje; želja pa se mu je, kot že rečeno, izpolnila šele po smrti. V prvi polovici leta 2002 se je torej Steve Lacy poslavljal od Evrope na sebi lasten način: s serijo desetih koncertov, ki jih je uprizoril na različnih prizoriščih v različnih belgijskih krajih z različnimi sodelavci. Ta niz koncertov so mu organizirali njegovi lojalni lokalni častilci in prijatelji. Tako so mu npr. v goste posebej povabili japonsko plesalko Shiro Daimon, s katero je nastopil na koncertu v Gentu, dva koncerta sta bila recitala, v duetih pa je igral npr. s pianistom Fredom van Hovom, s svojo partnerko Irene Aebi, s klasičnim violinistom Michailom Bezverhnyjem in s pianistom, skladateljem, inovatorjem Fredericom Rzewskim. Ta cikel koncertov je sicer ostal dokumentiran, a so posnetke izdali v zelo ekskluzivni obliki in nakladi - na petih CD-jih v leseni škatli z dodanimi koncertnimi listi, risbami, fotografijami in DVD-jem, ki vsebuje plesni nastop Shiro Daimon -, zato je ostal skorajda nedostopen. Tako nam album »One More Time«, za katerega je poskrbela Joelle Leandre ob pomoči založbe Leo Records, omogoča vsaj parcialen vpogled v opisano dogajanje, čeprav je po drugi strani seveda čisto avtonomen, zaokrožen in samostojen ustvarjalni akt. Lacy in Leandre sta ga odigrala 28. julija 2002 v Cafe Belga v Bruxellesu v treh improviziranih korakih, poimenovanih z enakim skupnim naslovom, kot ga ima album, in seveda zaporedno oštevilčenih. Prvi je najdaljši in se zaključi po več kot pol ure, drugi po dobrih dvanajstih minutah, tretji pa obsega deset minut intenzivnega zvočenja. Kot že rečeno, album zares zaključi dodatek, minutni posnetek telefonskega pogovora in s tem tudi Lacyjev glas. Res je, da je One More Time morda samo še eden v seriji dokumentov o Lacyjevi koncertni dejavnosti ob izteku njegove glasbene kariere, kakršnih je in jih še bo zagotovo kar nekaj na voljo. A dolgoletna navezanost obeh protagonistov tega koncertnega dejanja in še posebej subtilno dodajanje Joelle Leandre v medigri z mojstrom, ki priča o njuni zares intenzivni ustvarjalni komunikaciji, ki je zrasla iz zaupanja, pridelanega v dolgo let trajajočih osebnih in ustvarjalnih odnosih, daje temu prav poseben pečat, ki je nenazadnje potrjen tudi z izrecno, spet osebno, Lacyjevo izjavo. Droben, a nadvse pomenljiv detajl, zaradi katerega album ne more, da ne bi izstopil.

Zoran Pistotnik