Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Matej Krajnc

JERRY LEE LEWIS

Last Man Standing

Shangri-La/Edel, 2006

»Killer se vrača!« smo brali v revijah, ko je izšel album Last Man Standing, ampak saj ni nikoli zares odšel. Svoj zadnji pravi studijski album Young Blood je posnel leta 1995 in mnogi so menili, da bo njegov zadnji. Vmes je enkrat nastopal več, drugič manj, malce se je umaknil, ker se mu je zdelo, da ima že dovolj občinstva, ki vsak večer zahteva Great Balls Of Fire, in da nikogar ne zanima več, kaj še ima povedati. No ja, zelo na kratko: povedati ima še marsikaj. Naslov albuma je pomenljiv, nanaša pa se na t. i. »razred 55«, točneje na Elvisa, Johnnyja Casha, Carla Perkinsa, Killerja (in Roya Orbisona), generacijo znamenitih pionirjev rokenrola, ki so začeli svojo glasbeno pot okrog leta 1955 v studiu Sun v Memphisu (eno leto gor ali dol). Živ je samo še Jerry Lee, Killer. Zadnji preživeli. V spremnem eseju Petra Guralnika lahko zasledimo, da živi »Jerry Lee zadnja leta /.../ v svojem svetu, ki je bolj svet duhov«, vendar je ta svet še prekleto vitalen. Killer namreč igra in poje kot njega dni, nič slabše – glas ni nič šibkejši, udarci po »that ol' piana« (z njegovimi besedami) niso nič manj intenzivni, poimenovanje samega sebe v tretji osebi ednine nič manj posrečeno. Jerry Lee Lewis z novim albumom sicer ne ponuja ničesar prelomnega, vendar tisto, kar počne, še vedno počne najbolje. Težko ga je bilo prepričati, da je posnel, kar je posnel, in trajalo je več let, ampak je šlo. Z vrsto prijateljev in sodelavcev. Podnaslov plošče je namreč The Duets in na plošči slišimo B. B. Kinga, Springsteena, Haggarda, Buddyja Guya, Kristoffersona, Micka Jaggerja, Neila Younga, Foggertyja in mnoge druge. Zlahka bi denimo pogrešil Roda Stewarta, ki popolnoma uniči pretresljivo countryjevsko žalostinko What's Made Milwaukee Famous (Killer jo je prvič posnel že v drugi polovici šestdesetih), pravi užitek pa je slišati Springsteena, kako vzpodbuja mojstra v svoji pesmi Pink Cadillac, pesmi, ki je Killerju pisana na kožo (in ki je bila pisana na kožo tudi Carlu Perkinsu, ki jo je posnel v zgodnjih devetdesetih), pa kitarske vložke B. B. Kinga ali pa vrišč Little Richarda v I Saw Her Standing There. Ringo Starr je v Sweet Little Sixteen malce anemičen kot vedno, a to počne s slogom, meni najljubši duet pa je z Merlom Haggardom v pesmi Just A Bummin' Around, neverjetno luštni rodgersovski popotniški pesmici, ki jo je leta 1953 pel Perry Como. Takoj za to izvedbo je na moji lestvici That Kind Of Fool, pesem Macka Vickeryja, ki jo je Killer posnel tam nekje leta 1973 in je ena najboljših izvedb v njegovem repertoarju nasploh, tokrat pa se mu je pridružil Keith Richards in svojo nalogo prav dobro opravil, celo falzet si je privoščil. Lahko bi našteval še in še dobrih izvedb (Springsteenov klic »Dajmo, Killer!« prispeva k splošnemu vzdušju), vendar popotujmo na konec plošče, kjer, tako bi rekel Kris Kristofferson, čakajo starci. The Pilgrim je edina pesem, v kateri Killer zazveni postarano, a to je zato, ker tako zahteva pesem. S Krisom Kristoffersonom, ki je to svojo mojstrovino posnel nekje leta 1971, se poklonita spominu Johnnyja Casha; nanj je Kristofferson tudi mislil v tej pesmi. Krog se torej zaključi: plošča se začne s pesmijo Led Zeppelin Rock And Roll (Killerju se pridruži Page) in konča z … hja, z »razredom 55«, s starimi prijateljstvi in … z duhovi. Klavir pa ... klavir gre v plamene, jasno. Kot se to za Killerja tudi spodobi.

Matej Krajnc