ZORAN MADZIROV/ALEKSANDAR SPASOSKI

Bottling Jazzy

Aquarius Records, 2006

Nenavadni (pa tudi redkeje uporabljani) instrumenti so dostikrat obsojeni na instantno privlačnost in naše navduševanje nad posebnimi zvoki, ki pa se neredko kaj kmalu prelevi v hitro pozabljanje slišanega ali umestitev le-tega v naš miselni predal s kako primerno nalepko, recimo »odštekano«. Še slabše se zna goditi na novo izumljenim zvočilom, katerih prepoznavnost je pogosto tudi njihova poguba, saj se instrumentalisti novih zvočil težko ognejo njihovim omejitvam ali pa jih ne znajo uporabiti v svoj prid. Ničesar podobnega ni najti na tem albumu v tujini delujočega makedonskega dvojca z zgovornim naslovom, saj so steklenice pomemben, ključen del instrumentarija izvrstnega tolkalca Zorana Madžirova (za potrebe svetovne distribucije se je odrekel strešici na z), ki je sestavil previdno uglašen komplet različno napolnjenih steklenic, v kompletu jih je tudi do 40 kosov. Poleg »flašofona« pa igra Madžirov še na kartonske tulce, steklene kozarce, špice od kolesa ter še nekaj navadnih tolkalskih glasbil, kot je denimo marimba. Kot soavtor albuma (soproducent, soaranžer ter avtor nekaj skladb) mu ob boku stoji Aleksandar Spasoski, elektronski glasbenik, ki je poskrbel za učinke, zanke (in uganke!) ter »semple«. Že tako gosto nastlano impresionistično zvočno pokrajino (brez vokalov, a zelo povedno) zaokroža še nekaj gostov, med njimi najbolj slišno poljski saksofonist Tadeusz Rybarczyk ter naši koncertni znanci, trubači Aguševi, ki popestrijo tradicionalen komad Opa iha. Slednji je edina ljudska viža na albumu, na makedonsko dediščino pa se »ostekleničena jazzista« navezujeta še v avtorskem komadu 13 pa ti, ki se z naslovom (in kajpak samo strukturo) navezuje na enega od makedonskih neparnih ritmov. Drugače pa streže album s precej pestro novodobno elektronsko glasbo z jazzovskimi valovanji, ki bi ji stežka našli skupni imenovalec; najti je odkruške lomljenih ritmov, ambientalnosti, (zgodnjega) trip hopa, cool jazza, zvočnih avantgardnih raziskovanj, lounga itd. A bolj pomembno od raznolikosti prvin je dejstvo, da ta odlično posneta in odigrana eklektična mešanica ni nikoli sama sebi namen, ampak se pretanjeno zliva v celovito zvočno izkušnjo. Pridevnik »tekoče« bi bil tukaj še najbolj na mestu, predvsem zaradi ozvočenih steklenic, če pa se navežem na uvodno razmišljanje o usodi redkih ali na novo izumljenih zvočil, je treba povedati, da se zvončkljajoči zvoki imenitno podajo elektronsko ustvarjeni zvočni mreži in da dokaj kmalu po prvotnem čudenju nehajo zveneti nenavadno. V ospredju je predvsem celostno glasbeno delo, ki ti (po)da drugačno perspektivo na zvok pa tudi na samo percepcijo le-tega, saj se lahko prvotni vtis zamaje, poglobi ali popolnoma zmede, ko enkrat spoznamo ozadje slišanih zvokov – v smislu, da nam zvoki (za)zvenijo drugače po tem, ko izvemo njihov vir. A ta album je daleč stran od kakšnega zvočnega kviza, pa je na njem veliko igrivosti in skrivnostnosti, predvsem pa je zvokovno tako bogat, po vsakem poslušanju da nek nov motiv, drobcena ponavljajoča se melodija ali zanka pride v prvi plan. Sloga Madžirova se je prijel izraz »steklofonija« in priznam, da se mi zdi odličen in nadvse primeren. Tudi oziroma predvsem zaradi številnih konotacij, ki jih beseda steklo vzbudi v nas – od tistih najbolj pogostih (in že precej izrabljenih), kot sta krhko in lomljivo, do tistih, ki namigujejo, da v steklenih posodah ponavadi hranimo dragocene stvari in predmete, tudi takšne, ki se zunaj steklovine obnašajo nepričakovano (npr. kemikalije). Dodatne asociacije nam vzbudijo drobci stekla v kalejdoskopu, saj se drobceni stekleni zvoki z albuma nikakor ne omejujejo na eno in isto zvočnost, nasprotno, nase prevzemajo raznolike zvenske podobe od radostnega zvončkljanja, nemalokrat podobnega tistemu iz glasbenih skrinjic, prek aludiranja na vibrafon, le da z bolj pretanjenim vokabularjem, do skorajda mističnih zvonov gamelan orkestra, na katere me je nekajkrat spomnil. Madžirov je nase pritegnil pozornost tudi mednarodne scene, tako so se o njem pohvalno izrekli Sting, Tito Puente in Harry Belafonte, za sodelovanje z njim pa se bojda zanima tudi sama ledena kraljica Björk! Spoznajmo ga torej, preden bo ves svet čivkal o njem.

Mario Batelić