MELIGROVE BAND

Planets Conspire

V2/Dallas, 2006

Zgodba o nastanku tegale ploščka je precej bizarna. Frontman zasedbe Jason Nunes, Darcy Rego, Michael Small in Andrew Scot so se lepega dne vselili v dnevno sobo domače hiše njihovega producenta Joseja Contrerasa (sicer člana zasedbe By Divine Right) v času, ko je bil njegov nič hudega sluteč oče na počitnicah, odnesli iz sobe vse pohištvo in prinesli vanjo svojo glasbeno opremo. Kako polna stvari je bila soba si lahko samo mislimo, ob poslušanju tegale albuma pa dobimo tudi predstavo o tem, kako nabita je bila z ustvarjalno energijo. Album Planets Conspire kanadske zasedbe Meligrove Band se namreč kar šibi od glasbene strasti, ki jo očitno premorejo Nunes in njegova klapa. Izredno močan in zaradi kričečega tona za marsikoga zoprn Nunesov vokal v resnici samo še podžge zažigalno vrvico njihovih izredno ostrih, vendar tudi melodičnih rock komadov, ki temeljijo na klasični instrumentalni postavitvi s klavirjem v glavni vlogi. Nabijanje po klavirskih tipkah pričara svojevrsten ritem, za hudomušno čarobnost in dobršno mero inovativnosti pa so tam tudi trobila, ki ob precej kaotičnem petju, spremljevalnih vokalih in razbitih aranžmajih zazvenijo še bolj absurdno. Vendar stvar deluje! Pa poglejmo same pesmi. Prva, Isle of Yew, je baladna, ljubezenska pesem, v kateri Nunes kot glavni tekstopisec pokaže svojo ranljivo in čustveno plat. Krasi jo lepa, počasna melodija in obvezna kitarska spremljava, ki se nadaljuje tudi v drugi, odlični naslovni pesmi Planets Conspire, v kateri se Nunes spet dotakne ljubezni in sprememb, ki jo je prinesla v njegovo življenje (that's when I met you and my life changed/ I have opened my eyes now I see things). Besedila kažejo na Nunesovo močno nežno in idealistično naravo, ki se kaže tako v idealiziranju pomembnih ljudi v njegovem življenju kot tudi sveta, ki ga obkroža in v katerem želi pustiti svoj pečat. V Grasshoppers in Honey tako sanjari I'd like to teach the world to live the way it seems in fantasy, vendar pa v istem hipu pade nazaj na realna tla in obupano pripomni: this task is so beyond me. Njegov energičen in prav nič žameten vokal uspešno spodbuja to idealistično prepričanje, ki postane po eni strani še bolj prepričljivo, po drugi pa si poslušalec ne more kaj, da se ne bi pri vsem skupaj od srca nasmejal in zamahnil z roko. Tako kot so med snemanjem to storili tudi sami in bili po besedah člana zasedbe Michaela Smalla prepričani, da tako eksperimentalnega in z levo roko izdelanega albuma ne bo hotel nihče izdati. Pa so se hvala bogu zmotili. Meligrove Band me osebno precej spominjajo na zgodnje Muse, ko še Matthew Bellamy ni nosil sofisticiranih suknjičev in je njegova strast do tega, kar počne, prišla do izraza tudi v njegovem videzu. Podobno strast in željo po uresničenju svoje kreativnosti je zdaj zaznati pri Meligrove band in glede na to, da je tole že njihov tretji album (prvi za založbo V2) v več kot desetletni karieri, vse kaže, da bodo s svojo naivno inovativnostjo še nekaj časa nadaljevali. Zasedba menda slovi tudi po izredno energičnih koncertih, s katerimi so prekrižarili že celo Kanado, zdaj pa se nadejajo prepotovati tudi pošten kos naše celine in ZDA. Brez dvoma gre verjeti zgodbam o močni čustveni vznesenosti, med katero po odru letijo razni inštrumenti: če je namreč album, posnet v dnevni sobi nekje v predmestju Toronta, lahko tako čustven in dinamičen, kakšni so Melgrove Band šele v živo. Toplo priporočam!

Marta Pirnar