Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Pirc

VINÍCIUS DE MORAES

Vinícius

1001 Filmes/Paramount Pictures, 2005 (DVD)

V najnovejšem času je do kinematografov prišlo nekaj zelo kakovostnih in privlačnih dokumentarcev o brazilski popularni glasbi oziroma njeni zgodovini. Naj omenim film o Marii Bethânii, medtem ko smo pri nas lahko v začetku lanskega leta videli tudi Brasilieirinho o razvoju in pomenu brazilske glasbene zvrsti choro. Med njimi je tudi film režiserja Miguela Farie mlajšega, Vinícius, ki je konec leta 2005 prišel na velika platna v domači državi. Kot nakazuje že sam naslov, gre za dokumentarec o enem najbolj ustvarjalnih in priljubljenih brazilskih glasbenikov ter pesnikov, Viníciusu de Moraesu. V tujini je de Moraes sicer proslavljen predvsem kot eden od očetov bosse nove, v domači Braziliji pa ob tem zaradi njegovega obsežnega pesniškega opusa, glasbene inovativnosti in drznosti ter tudi njegovega bonvivanstva še danes predstavlja zelo pomemben navdih za sodobne (popularne) glasbenike. Film je v grobem sestavljen iz treh delov. Kabaretni del predstavlja z dvema igralcema in vzdušjem klubske scene v Riu petdesetih let prejšnjega stoletja vezno nit zgodbe. Ta del namreč vsake toliko prinese interpretacije de Moraesove poezije, predvsem pa so zanimive glasbene interpretacije njegovih del, posnete prav za ta dokumentarec. Pri tem so bili namenoma izbrani brazilski glasbeniki mlajše generacije, ki v času svojega življenja niso imeli neposrednega stika z de Moraesom. Med njimi je treba izpostaviti vsaj nekaj imen, kot recimo slovenskih poslušalcem že dobro poznana vokalistka Mônica Salmaso pa priljubljena pevka in kitaristka Adriana Calcanhotto ter klasični kitarist Yamandú Costa. Drugi, pomembni del filma sestavljajo intervjuji z izbranimi Viníciusovimi glasbenimi pa tudi življenjskimi ter pesniškimi sopotniki in sodobniki. Med glasbeniki so to tisti, ki danes veljajo za klasike brazilske popularne godbe, MPB, in so bili v svojih mlajših letih pesniško, muzikalno ali s prijateljevanjem z de Moraesom pod njegovim vplivom. Veliko se z duhovitimi pripovedmi pojavljata predvsem Chico Buarque in kasneje Toquinho, poleg njiju pa še bahianski glasbeniki, Betânia, Veloso in Gil, ter še bolj osivela Carlos Lyra in Edu Lobo. V tretji, najkrajši del spadajo dokumentarni posnetki, ki prikazujejo Viníciusa de Moraesa zlasti v sproščenih trenutkih doma med prijatelji oziroma na kitari. Za de Moraesovo življenje (1913–1980) bi se lahko reklo, da je poosebljalo kulturni razvoj in pestrost v domačem Riu 20. stoletja. Poet se je začel preživljati kot diplomat, tako da ga je služba v dobrih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni večkrat vodila za določen čas v tujino. Šele v petdesetih letih se je vse bolj intenzivno začel ukvarjati s pisanjem poezije za glasbo in vse raje spet ostajal v Riu. Kot je dobro znano, je s svojo poezijo v kombinaciji z glasbo Toma Jobima in kitarsko-vokalnimi interpretacijami Joãa Gilberta proti koncu tega desetletja ključno prispeval k razvoju bosse nove in brazilske popularne glasbe nasploh. Pri tem je bil de Moraesov prispevek velik, saj je s svojim klasičnim pesniškim pristopom, a modernimi besedili, postavil popolnoma nove smernice v omenjeni glasbi. Vinícius je bil izrazito nekonformističi lik, ki ni nikoli spal na svojih lovorikah, temveč se je vse življenje gnal naprej za novimi umetniškimi izzivi in navdihi. S tem je bilo tesno povezano tudi njegovo zasebno življenje. Najbrž je bil eden največjih brazilskih boemov, poročen kar devetkrat, vedno obkrožen s prijatelji, glasbo pa tudi pijačo. Sredi šestdesetih je glasbeno zelo plodno sodeloval predvsem s kitaristom Badenom Powellom (o čemer je bilo v tej reviji med recenzijami plošč že pisano), zadnje desetletje svojega življenja pa predvsem s kitaristom Toquinhom in preostalo zasedbo neutrudno koncertiral doma in drugod po Latinski Ameriki ter Evropi. Vinícius de Moraes je bil v času svojega glasbenega ustvarjanja vedno obkrožen s precej mlajšimi sodelavci in sopotniki, kar dodatno kaže na njegovo impulzivno in nemirno ustvarjalno dušo. Film deluje s takšno tridelno strukturo kljub svoji dolžini zelo dinamično in očitno odraža de Moraesovo razburljivo življenje. Posebnost filma niso toliko glasbene interpretacije, čeprav so mnoge posnete ekskluzivno za to priložnost, temveč tople in sočne pripovedi Vinícusovih sopotnikov oziroma sodobnikov, ki so mu bili blizu. Poleg tega film dobro nakaže nikoli mirujoče gonilne sile njegovega ustvarjanja, ki so ga navdihovale in ga vodile skozi življenje: veliko iskanje ljubezni in strasti.

Janez Pirc