JOANNA NEWSOM

Ys

Drag City, 2006

Glede na okoliščine in čas je Joanna Newsom hočeš nočeš padla v predalček folkovskega preporoda, kar je bilo vsaj v določenem, njenem začetnem, obdobju dobro zanjo in za potencialne poslušalce. Ko se je zgodil meteorski vzpon Devendre Banharta, se je povečalo zanimanje tudi za ostale izvajalce, ki so večinoma sami pisali pesmi in jih izvajali. Devendra je bil tisti, ki je ta preporod predstavljal, čeprav je tudi na neodvisni sceni že davno pred njim obstajala vrsta t. i. kantavtorjev. Kakor koli, mediji oziroma tisti, ki odkrivajo in posredujejo glasbo poslušalcem, so preprosto potrebovali novo zgodbo, novo ime, nov trend, s katerim so opravičili svoje poslanstvo, po drugi strani pa so poslušalci prišli do novih imen, ki so jih ali pa tudi ne preverili sami, jih poslušali in cenili. Joanna Newsom je z novim, drugim albumom dokazala, da ima malo skupnega s folkovskimi preporodniki. Harfa, s katero spremlja svoje zamaknjeno petje, pač ni značilni kantavtorski instrument. Res pa so pesmi na prvencu The Milk Love Mender po obliki še podobne pesmim tistih pripovednikov, ki so za spremljavo izbrali akustično kitaro. Zato je album Ys povsem druga zgodba. Ljudsko reklo pravi, da več kuharjev pokvari juho. Ustvarjalci plošče Ys so se tega verjetno zavedali. Joanna je namreč s snemalcem Stevom Albinijem najprej vse pesmi posnela le sama s harfo, šele ko je bil njen del dokončan, je pristopil kot aranžer Van Dyke Parks. Prav on je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja poskrbel za aranžmaje na najbolj kompleksnih ploščah The Beach Boys. In njegov delež na plošči Ys je več kot dodana orkestracija, običajno bolj ali manj okras, ki malce obarva že postavljene pesmi. Ne, njegov prispevek je tako razgiban in dopolnjujoč, da bi ploščo zlahka podpisala kar oba z Joanno. In nenazadnje je vse skupaj zamešal Jim O'Rourke, ki je ob tem izjavil, da se tej možnosti preprosto ni mogel odreči (sicer pa je že na Japonskem, kjer se ukvarja predvsem s filmom). Joanna Newsom je na plošči Ys objavila le pet daljših pesmi, trajajočih od sedem do sedemnajst minut. Ta podatek bi običajno pomenil, da se znotraj skladb odvijajo daljši, verjetno atmosferični pasusi ali vsaj razpotegnjeni instrumentalni deli. A temu ni tako. Joanna praktično vso minutažo izkoristi za petje besedil, poslušalca po ovinkih vodi skozi renesančni pravljični svet, poln simbolov, ki izhajajo iz realnih situacij. Ti skriti namigi bi bili premalo, Joanna prepriča z glasom, ki se giblje med otroško naivnim petjem Bjork in zrelejšim pogledom Kirstin Hersch, navduši z nenavadno spevno pripovedjo, ki le redko zapade v formalizem, v ponavljajoče ali predvidljive melodične vzorce. Kar bo znal ceniti le pozoren poslušalec, še posebej, če bo istočasno spremljal ovijanje malega orkestra. Sicer se zna hitro zgoditi, da bo njena glasba v ušesih poslušalca izgubila nit, da bo pravzaprav vseeno, na katerem mestu laser oblizne površino cedejke.

Malo dinamike njeni glasbi zagotovo ne bi škodilo. Manjka nekaj pogona s strani spremljevalnih glasbenikov, kar bi na drugi strani poudarilo njeno krhko liriko. Istočasno bi tak zasuk prizemljil njeno glasbo, nas nekako prebudil in vrnil v tukaj in zdaj. Očitno to ni bil njen namen. A tisto, kar je bil njen namen, je izpeljala z odliko.

Janez Golič