SALLY NYOLO AND THE ORIGINAL BANDS OF YAOUNDÉ

Studio Cameroon

Riverboat Records, Jazz and Blues ploščarna, 2006

Pevka Sally Nyolo se je skupaj z družino iz rojstnega Kameruna s trinajstimi leti preselila v Francijo, kjer je začela graditi svojo mednarodno kariero. Sprva je delovala kot spremljevalna glasbenica, kaj kmalu pa se je podala na samostojno pot ter sredi devetdesetih nase opozorila s solističnimi albumi. Še bolj pa je zaslovela z nekajletnim delovanjem v priljubljeni mednarodni, v Belgiji delujoči vseženski zasedbi (predvsem) a cappella, Zap Mama, ki je združevala več afriških in drugih tradicij z zahodnjaškim soulom, hip hopom in popom. Če se je na svojih prejšnjih, v Evropi nastalih izdelkih venomer navdihovala s kamerunsko glasbeno dediščino, pa se s pričujočim albumom, kot namiguje že naslov Studio Cameroon, Nyolova vrača domov tudi fizično. Album je namreč posnela v družbi glasbenih prijateljev v novem studiu, improviziranem v glavnem mestu Kameruna Yaoundéju. Nyolova je zbrala vkup kopico ustvarjalcev, za katere velja, da so malo znani ali celo popolnoma neznani, ne le v širšem okolju, temveč celo v Kamerunu. Cilj je bil jasen – opozoriti na novo in malo manj novo generacijo glasbenikov, katerih muzika si zasluži številnejša ušesa. Na njen izbor nimam pripomb, saj se pesmi nizajo v zapeljivem godbosledu, ki enkrat kipi od razbohotenih ritmov, drugič poskakuje od radostnega večglasja ali pa od mamljivo skladnega »klica in odgovora« in se tretjič ukloni ponosno zdeklamirani, resnobni temi, ki pa vendarle nakazuje paleto svetlejših razpoloženj. Lep zgled za slednje je pesem, ki jo izvajata sestri Bidjoï, Ndongo in Tsogo Marie; pesmi je naslov Chantal, posvečena pa je njuni istoimenski pokojni sestri. Kljub skrajni resnosti teme je pesem slišati kot kakšna poskočna otroška poštevanka, iz katere vejeta igrivost in nagajivost. Gre za verjetno najboljši ali pa vsaj najbolj zapomnljiv komad z albuma, ki pa ima podobnih biserjev kar nekaj na zalogi. Sama Nyolova v beležkah k albumu pojasnjuje, da je večina, pravzaprav malone vsi nastopajoči na albumu, neznana ali slabo znana celo v domovini. Edino ime, ki bi naj v Kamerunu nekaj pomenilo, je zbor La Voix du Cénacle in gotovo bo njihova izvedba premamila vse ljubitelje afriškega večglasnega petja, kakršnega poznamo na primer iz Južne Afrike. Med neznanimi imeni naj izpostavim še Edmond Fils Nkoa Band, pri katerem ti takoj pade v uho rahlo hrapav, a gromek vodilni glas, ki malce »povleče« na Manu Dibanga ter se imenitno prilega spremljevalnim vokalom v zapeljivem refrenu.

Na albumu je prisoten tudi najbolj znan kamerunski slog, bikutsi (po njem je med drugim bil znan legendarni, že pokojni Francis Bebey), tako v naslovu edinega solističnega komada Sally Nyolo kot v nekaj drugih skladbah. Drugod je Nyolova prisotna bodisi kot spremljevalna pevka ali samo instrumentalistka, je pa sodelovala pri nastanku malone vseh skladb. Skratka, Nyolova je zadela dve muhi ne en mah: posnela je odličen avtorski album ter obenem svetu in tudi domovini ponudila v posluh zgledno, raznoliko in nadvse užitno ter privlačno preglednico aktualnega glasbenega trenutka v Kamerunu.

Mario Batelić