PETER BJORN and JOHN

Writer's Block

V2/Dallas, 2006

Tole je v zadnjih štirih letih že tretji album skandinavskega tria, ki ga sestavljajo trije Stockholmčani Peter Moren, Bjorn Yttling in John Eriksson. In sodeč po njihovem zadnjem albumu so daleč od tega, da bi imeli kakršno koli ustvarjalno blokado, kot bi lahko sklepali po naslovu albuma. Črpajoč iz živahne pop melodike iz šestdesetih let, elektro popa osemdesetih in indie rocka devetdesetih, se Peter Bjorn in John osredotočajo na živahno, ritmično, vendar zato prav nič manj melanholično zvočno zaveso, ki jo krasijo neposredna, izredno iskrena in čustvena besedila. Enajst pesmi na albumu se po večini osredotoča na ljubezenska razmerja, na duhovno in čustveno rast posameznika znotraj ljubezenske zveze in tudi na razvoj odnosa samega. Tako prva, v Evropi izredno priljubljena mala plošča Young Folks, govori o dveh svežih zaljubljencih, ki se soočata z vsemi možnimi strahovi, dvomi in upi, ki so sestavni del vsakega novega ljubezenskega začetka. If I told you things I did before/told you how I used to be/would you go along with someone like me? poteka dialog med Petrom Morenom in Viktorio Bergsman iz zasedbe The Concretes, ki je obogatila že tako izredno zabavno pristno pop pesmico in s svojim distanciranim, a obenem izredno dramatičnim čustvenim glasom odpela vlogo previdne, vendar že pošteno čustveno vpletene zaljubljenke. Peter Bjorn in John se tako lotevajo vsakega posameznega nivoja ljubezenske romance posebej, od njenega začetka (Young Folks) do blaženosti (simpatična I Start To Melt), osamljenosti in pogrešanja (Amsterdam) pa do konfliktov (Against The Wall) in samega konca (odlična Let's Call It Off), v vseh besedilih pa se močno čuti čustvena iskrenost, neposrednost in ranljivost – skratka nič od tistega, kar naj bi bili Skandinavci po stereotipnem mišljenju, hladni in preračunljivi. Če se skozi celoten album vije v besedilnem smislu ljubezenski motiv, je glasbena podlaga veliko manj monotona. Vsaka izmed enajstih pesmi je namreč v zvočnem smislu zgodba zase, vse pa krasi močan, enostaven ritem s poudarjeno bas linijo in kitarskimi rifi ter nalezljiva melodija, ki ti zlahka zleze v uho. Enostavni aranžmaji še poudarjajo trdno in preprosto pop osnovo, ki je nikoli ne zanese v pretirano kompleksne in dolgočasne vode. Peter Bjorn in John ves čas skrbijo, da je rdeča nit njihovega opusa živahna, duhovita in zabavnjaška, pa čeprav izrazito melanholična, in tudi ko se odločajo za nekoliko bolj sofisticirane, recimo temu, filmske zvočne podlage kot na primer na Roll The Credits, ta kljub vsej resnosti in kakovosti zazveni v stilu filmske glasbe iz drugorazrednih vesternov. K tej izredni preprostosti prispevajo tudi vokali vseh treh članov zasedbe, ki so tako po barvi kot sposobnosti glasu daleč od kakšne nadpovprečnosti. Kljub temu pa v okviru glasbe, ki jo delajo, njihovi glasovi in sama interpretacija besedil zveni prepričljivo in solidno, pač tako, kot se za dober in inteligenten pop spodobi.

Marta Pirnar