RAZLIČNI IZVAJALCI

Midnight in Mali

Stern's Africa, 2006

Po tem, ko sta v zadnjih dveh letih na trg svetovnih glasb prišli dve izredni koncertni plošči zahodnoafriških glasbenikov, nam je na voljo nova, ki znova sodi v kakovostni vrhunec glasbene ponudbe iz tega dela Afrike. Koncertni posnetki na ploščah so iz teh koncev redki, vsi trije omenjeni primeri pa predstavljajo skoraj izključno malijske glasbenike – pri prvih dveh je šlo za plošči v živo Habiba Koitéja in njegove zasedbe ter glasbenikov, ki so nastopili na malijskem Festivalu v puščavi leta 2003. Nazadnje v tej vrsti pa se pojavi posnetek koncerta, ki se je zgodil konec decembra 2004 v bamakovskem francoskem kulturnem centru, ko se je na odru združilo v ad hoc zasedbi kar trinajst glasbenikov. Tu gre za izvajalce, ki sicer prihajajo večinoma iz osrednjih delov države, torej kulturno precej bolj sorodnih kot pa v primeru še ene malijske priložnostne zasedbe ali kar projekta, pred meseci slišanih, Desert Blues. V zvezi s tema zasedbama pa je treba omeniti vsaj dve vzporednici. Pri obeh gre za precej ponesrečeno poimenovanje zasedbe oziroma v tem primeru plošče, prirejene za potrebe komercialne prepoznavnosti, ali bolje rečeno, predalčkanja. Tako bi lahko bil mnogo bolj korekten naslov te plošče Midnight in Bamako. Če se raje povrnemo k konkretnim glasbenim zanimivostim pa je zanimivo, da je (bil) pri obeh zasedbah glasbeni vodja slovenskemu poslušalstvu že zelo dobro znan Habib Koité. Družbo so mu ob tem nastopu na odru delali še drugi glasbeni izbranci, skoraj vsi že z dolgoletnimi statusi zvezdnikov doma in na tujem, med njimi sedaj že nekaj legend – kot recimo kitarist Djelimady Toumkara, igralec ngonija Bassékou Kouyaté, balafonist in violinist Kélètigui Diabaté. Po drugi strani pa se na plošči pojavi tudi nekaj mladih ali prezrtih izvajalcev, med njimi ima gotovo največje obete mlada pevka Diénéba Seck. V sklopu desetih skladb, ki so bile zabeležene za album, gre več ali manj za enakomerno zaporedje menjavanja instrumentalnih in vokalnih skladb. Plošča se začne z živahnim improviziranim preigravanjem Tounkarove električne kitare in Kouyatéjevega ngonija v ospredju, sčasoma pa se v skladbi zvrstijo še vsi ostali instrumentalisti, med katerimi so očitno res vsi v zelo dobri formi, saj slabih delov tu pa tudi v nadaljevanju enostavno ni. Improvizacija je vrlina večjega dela plošče, čeprav lahko poznavalci malijskih godb predvsem skozi Djelimadyjev nezgrešljivi kitarski zvok večkrat pridejo do aluzij na strastno godbo dinozavrskega Super Rail Banda, kjer Djelimady po nekaj desetletjih še vedno igra vlogo vodilnega glasbenika. Živo vzdušje na plošči počasi narašča in se vmes občasno sprosti s še bolj bluesovskimi deli, kot je znana Habibova Forobana, aranžirana podobno kot na koncertu Desert Bluesa. V vokalnih skladbah se posamično predstavijo vsi vodilni pevci, skupaj jih je kar pet. V tem okviru sta izjemni izvedbi epskih skladb Souaressi, ki jo zapoje tenorski Samba Sissoko in Signana, v katerem že omenjena Diénéba Seck avtoritativno privede celotno instrumentalno zasedbo do vrhunca koncerta. Glasbeni spremljevalci obeh mojstrov se zdijo iz skladbe v skladbo boljši, tako da je ploščo nekje na sredi že nemogoče sneti z gramofona, preden se odvrti do konca. Kot zanimivost je vredno omeniti, da se je na koncertu med drugimi pojavila tudi Madina N'Diaye, pevka in igralka kore, kar je silno redka kombinacija, med glasbili pa lahko slišimo tudi sokou, tradicionalno violino iz južnomalijske regije Wassoulou, nekak ekvivalent severnomalijski njarki, poznanih zlasti iz zasedbe Alija Farke Touréja. Kakovost posnetkov na plošči je bila zagotovljena še z enim priznanim imenom, producentom Ibrahimom Syllo. Plošča je dober dokaz izjemne forme in medsebojnega sodelovanja, spoštovanja in povezovanja nekaterih ključnih imen malijske popularne glasbe vseh generacij. S tem lahko zadovolji že zelo izbirčne poslušalce pa tudi tiste, ki se šele uvajajo. Gotovo je to eden najboljših glasbenih izdelkov preteklega leta vsaj zahodnoafriške, če ne celo širše regije.

Janez Pirc