MATJAŽ ROMIH

Novice iz Slovenije

Založba kaset in plošč RTV Slovenija, 2006

Ljubka mlada družinica na naslovnici se nekam odsotno smehlja. Obraze sivi televizijski ekran. Berejo, poslušajo, gledajo, dihajo, prebavljajo »Novice iz Slovenije«. In bog ne daj, da bi crknil televizor, bi rekel kak Adi Smolar. Kdo ve, kaj naj bi sugerirala fotografija – satirično motrenje slovenskega vsakdana ali zgolj portret umetnika kot družinskega človeka? V teh časih je mogoče vse. Novica o Matjažu Romihu se je Sloveniji zgodila nenadoma. Do pred kratkim znan zgolj kot radijski napovedovalec z žilico »kitarovanja« in kovanja rim za obletnice svojih prijateljev in znancev se je čez noč, po zmagi na Festivalu slovenskega šansona leta 2004, prelevil v šansonjerja, ki pa to noče biti. Romih se v medijih vztrajno predstavlja kot kantavtor. Do šansona pravzaprav, kot pravi sam, nima kake posebne afinitete. Ideologija »rumencev« in dnevnega časopisja, v katerih se je ob pomoči dobrega PR-ja »novo ime slovenskega kantavtorstva« dober teden dni vseskozi pojavljalo, je gradila na prikupnosti, preprostosti, intimnosti, ljubeznivosti in neelitizmu mladeniča iz province, ki se je ustalil v velikem mestu, pri čemer ni pozabil svojih »vaških« korenin. Tipična slovenska zgodba o uspehu. Poslušalci čestitajo in pozdravljajo. Matjaž Romih je tako na mah postal Janko Ropret nove generacije. Da pa primerjava ne ostane zgolj na ravni prispodobe, je poskrbel Matjaž sam, saj je k nastajanju svojega nagradnega prvenca povabil Jankovega mlajšega sina, ki je sicer odličen akustični jazzovski kitarist. Poleg Luka Ropreta si je Romih za glasbeno pletivo Novic iz Slovenije, z izjemo De Glerie, namesto katerega je vskočil kontrabasovski lirik Marko Gregorič, sposodil celoten bend Brine Vogelnik (Ždrale, Ivanuša, Celarec). Profesionalce torej, ki svoje delo vedno opravijo suvereno, kjer koli se že udinjajo. Njihovi tokratni aranžmaji sicer žametnemu, a precej linearnemu napovedovalskemu baritonu vdihnejo gibljivo in prepustno šansonjersko sapo. Pa smo spet pri predalčkih, ki jih omenjeni »à propos« zavrača. Ena od esencialnih načel kantavtorstva je intima. Edninskost, ustvarjena na relaciji glas-pripoved-glasbilo. Vse, kar je več, se od kantavtorstva že po »de faultu« oddaljuje. Kot se mu z glasbenim konceptom ploščka odmika tudi sam avtor. Kriteriju kantavtorsta pritiče še ostrina pripovedi, ki v primerih poskusa refleksije sodobne slovenske družbene realnosti ostane na nivoju pretežno neškodljivega kuloarskega žgečkanja (Bež, Dama-reklama, Pust), v čemer blesti tudi na primer Adi Smolar. Bolj introspektivno orientirane ljubezenske balade, ki predstavljajo večino gradiva na plošči (Zimska romanca, Dež pada, Otok srečnih rim ...), pa se lahko uvrščajo ob bok stvaritvam Zorana Predina ali Andreja Šifrerja. Na domačem kantavtorskem Parnasu, kjer že dolga leta kraljujejo Pengov, Kovačič, Brecelj, Mlakar in skromna peščica drugih »posvečencev«, pa že dolgo ni uspela pustiti svojo trajnejšo sled nobena mlada stopinja.

Katarina J.