Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

SAMO ŠALAMON NEW QUARTET

Kei's Secret

Splasch Records, 2006

Letos se s Samom Šalamonom in njegovim »jazzovskim polom« ustvarjanja srečujemo že drugič; lahko pa bi se celo trikrat. Če se je v preteklosti kaj takšnega že primerilo s kakšnim tujcem, pa ne pomnim, da bi bil kdaj koli do zdaj kdo izmed domači jazzovskih in temu sorodnih ustvarjalcev s svojimi diskografskimi izdelki tako plodovit ter da bi bili ti hkrati še tako kvalitetni, da bi nam omogočil njihovo tako frekventno predstavljanje. Zato v ilustracijo tega, nam še vedno »tujega« pojava, najprej nekaj malega statistike: v dobrem letu dni trije izdani lastni albumi, eden pred izidom in eden, na katerem je enakopraven član tria, vsi za tuje založbe in vsak posnet z drugačno mednarodno zasedbo, v katerih mrgoli zvenečih imen; dva koncerta v Cankarjevem domu z dvema različnima mednarodnima kvartetoma in avtorskima programoma; opazne mednarodne koncertne turneje ter navdušene ocene njegovih koncertov in plošč v domačem in še posebej tujem glasbenem tisku. Po lanski za Splasc(h) Records izdani »Ela's Dream« smo letos predstavljali Two Hours, posneto z vrhunsko newyorško trojico in izdano za špansko založbo Fresh Sound. »Kei's Secret«, ki je nedavno tega izšla kot njegova druga za Splasc(h) Records in ki je tokrat na vrsti za predstavitev, vsebuje posnetke lanskega novembrskega koncerta njegovega mednarodnega kvarteta v Cankarjevem domu, napovedan pa je še izid »Government Cheese« z njegovim NYC Quintet, ki bo prav tako druga pri Fresh Sound. Splasc(h) Records pa je izdala še album »Bas trio« zasedbe Brgs Time, ki jo ob bobnarju Jaki Bergerju zaokrožujeta še pihalec Achille Succi in seveda Samo Šalamon. Minulega decembra je bil Šalamon s triom, v katerem sta igrala še basist Drew Gress in bobnar Tom Rainey, na krajši evropski koncertni turneji, napovedana pa sta tudi že začetka spomladanske evropske turneje z »ameriškim« kvartetom (Donny McCaslin, John Hebert in Gerald Cleaver) – ta se bo predvidoma pričela 17. maja 2007 na festivalu jazza v Cerknem – ter jesenske evropske turneje z obnovljenim Samo Šalamon European Quartet, v katerem bosta ob tubistu Michelu Godardu še izjemen violončelist Vincent Courtois in bosanski bobnar Dejan Terzić. Po zaenkrat dveh koncertih v tujini bodo 5. novembra 2007 nastopili tudi v Ljubljani v okviru Cankarjevega jazza. Navedeno vse skupaj postavimo v pravi kontekst, iz katerega je mogoče razbrati nesporno dejstvo: kitarist in skladatelj Samo Šalamon je na vrhuncu svoje dosedanje glasbene kariere, bera uspehov, doseženih v zadnjih dveh letih, je obilna in prepričljiva, tisto, kar se obeta v bližnji prihodnosti in tja v drugo polovico tega leta, pa napoveduje najmanj vztrajanje v tej vrhunski kondiciji. Zasedbo, ki je 11. novembra 2005 nastopila v Cankarjevem domu, je Šalamon naslovil New Quartet. V njej so ob njem igrali še zaenkrat njegov najbolj pogost sodelavec iz tujine saksofonist in klarinetist Achille Succi, še eden iz plejade odličnih italijanskih basistov Carlo DeRosa ter mlajši obetavni newyorški bobnar Tyshawn Sorey. Odigrali so 11 skladb v glavnem kar spodobne dolžine, tako da album, ki vsebuje njihove posnetke, traja čez obilnih 70 minut. Vse skladbe so Šalamonovo avtorsko delo, kar je še ena odlika vseh njegovih novejših albumov. V sami glasbi so prepoznavni različni vplivi in pristopi, kar bi se pri manj domiselnem in veščem skladatelju/izvajalcu znalo tudi izpriditi v sterilen eklekticizem, tukaj pa se pokaže kot prednost neprikritega zgledovanja, saj jih ne reproducira, ampak jih jemlje kot nastavke za razvijanje lastnih zamislih. Med temi nastavki se spretno giblje, ne da bi se jih trdno oprijel, raje prehaja od enega do drugega ter si jih postavlja predvsem kot iztočnice za udejanjanje idej, navdihov, zgodb, vzorov in ne zgolj kot gole vzvode za dokazovanje izvedbenih spretnosti. Rezultat je izrazit sodoben avtorski jazz, ki je umeščen v sicer nedosledno zamejen prostor med bopom in povsem svobodnim izpovedovanjem. V njem se melodične linije elegantno kombinirajo s povsem odprto improvizacijo, solistično dokazovanje se spretno preliva skozi skupinsko igro, veliko je dialogov in mediger, trdno podlago temu početju pa ponuja navdih v konkretnih neglasbenih zgodbah, ki jih avtor vsaj delno ponazori tudi z naslovi, posvetili ali drobnimi opisi, ki jih je mogoče prebrati na embalaži albuma. Posamezne skladbe, pa tudi album kot celoto, odlikuje izrazita dinamika; ves čas se nekaj dogaja in ušesu ne morejo uiti konstantni pulzirajoči napadi zvočnega koncentrata tudi takrat, ko se tok upočasni in se kvartet sooči z baladno formo. Posebej pa velja ceniti Šalamonov odnos do soigralcev, saj se večkrat elegantno umakne v ozadje ter jim zlahka prepušča pobudo in dovolj časa za oblikovanje markantnih prispevkov. Skratka, album Kei's Secret je navkljub svoji obilnosti tiste vrste, ki ga kot celoto zlahka večkrat zapovrstjo preposlušamo. Čeprav je seveda na njem tudi nekaj odstopajočih skladb – tako po izrazitosti, s katero sedejo v uho, kot po manj uspelih zamislih, ki gredo zato neopazno mimo njega –, pa se je na koncu zelo težko odločiti, katero bi izločili iz poslušanja, če bi bili v to prisiljeni. Kar pove dovolj.

Zoran Pistotnik