Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jane Weber

INNES SIBUN

Farmhouse Blues

ZYX Music, 2006

Innes Sibun je začel igrati kitaro pri dvanajstih in pri petnajstih že igral z vsako skupino, ki ga je hotela povabiti na oder. Od samega začetka je bil eklektik in igral blues, punk, jazz, folk in rock. Čeprav se ni nikoli formalno glasbeno izobraževal, je zaradi druženja z jazzovskimi glasbeniki, ki bi lahko bili po starosti tudi njegovi starši, dobil solidno znanje o temeljih glasbe. Drugi pomemben učitelj pa je bila koncertna plošča B. B. King Live at the Regal, ki jo je kupil v trgovini z rabljenimi ploščami in jo poslušal do onemoglosti. To je oblikovalo osnove njegovega stila igranja, omenjeni eklekticizem pa je imel tudi svoje slabe strani, saj Sibun še danes zveni tudi malce zmedeno ali pa delajo napako kritiki, ki nanj gledajo kot na izvajalca bluesa, a Sibun to (že dolgo) ni. Gre pač za angleškega umetnika in značilno angleško zveni vse, kar pride iz njegovega ojačevalca. To, da so Angleži po svoje dojemali blues, pa nam je (upam, da že ali še) jasno in prav je tako! Bolj pravoverno bluesovsko so zvenele Sibunove prve plošče, denimo That's What The Blues Can Do, ki jo je produciral Mike Vernon, sokrivec za Fleetwood Mac Petra Greena in tudi za prva dela Erica Claptona. Tu in tam se Sibunu pozna tudi, da je veliko poslušal Led Zeppelin in da je nastopal in snemal z Robertom Plantom. Takšnih podvigov je bilo v Sibunovi karieri še več in med drugim je leta 1998 s skupino odšel v New York in tam igral s Petrom Greenom, enim svojih največjih vzornikov. Ena najbolj uspelih skladb na albumu je instrumentalna tema z naslovom Desert Rain, ki govori o glasbenikovem eklekticizmu in ljubezni do jazza. Gre namreč za prav prijetno jazzovsko obarvano (avtorsko) skladbo, kakršne bi bluesovski kitaristi lahko večkrat izvajali, da bi bila cela zadeva malce bolj glasbeno pestra. Na plošči so še pesmi Willieja Dixona in nepogrešljivega Otisa Rusha – ki je (kar vemo že dolgo) sploh eden najbolj vplivnih kitaristov v bluesu. Da ne bo pomote: v samem jedru je to pravzaprav rockovska plošča solidnega kitarista, ki pa žal nima izrazitega vokala in pevske kondicije.

Jane Weber