STING

Songs From The Labyrinth (Glasba Johna Dowlanda)

Deutsche Grammophon, 2006

Sting, ki ga razen s skupino The Police kritiki niso uvrstili v knjigo 1001 album (ki ga morate slišati, predno vas pokopljejo), je z albumom Pesmi iz labirinta zaokrožil svoje izlete od rocka, preko etna, jazza in kvazicountryja do tehno-popa in tokrat pristal v sedemnajstem stoletju pri klasičnih madrigalih. Posrečeno, vendar sploh ne presenetljivo, še posebej, če smo bili pri njegovih dosedanjih albumih pozorni na umetnikove izlete h koreninam keltske in kasnejše gosposko puritanske otoške kulture. Morda sta komu ostali v ušesih pesmi kot Valparaiso ali I Was Brought to My Senses, ki poleg I Hung My Head (priredil jo je tudi Johnny Cash) edini izstopata na manj prepoznavni plošči Mercury Falling. Tudi Fields of Gold in Fragile sta že davno tega nakazovali, iz katerega dela podzavesti se mu pogosto utrne navdih, in če je na svojih številnih albumih že skušal uporabiti čim več glasbil iz nasledstva svoje (in tujih) dežel, se je po labirintu sprehodil z lutnjo pod pazduho. John Dowland (1563–1626) je bil madrigalist z melanholičnim predznakom pa tudi ljubezenska pisma mu niso bila tuja. Labirint nakazuje iskanje duš dveh spolov, ki se iščeta v listnatem, s kirurško natančnostjo oblikovanem labirintu. Jane Austen pa to … Sting zatrjuje, da gre za pop(evke) 17. stoletja s prelepimi melodijami ter izvrstnimi besedili, ki jih je vredno ceniti. Na lutnji, ki prvotno izvira iz Perzije, ga tako spremlja bosanski mojster Edin Karamazov, rojen leta 1965 v Zenici in eden najbolj iskanih brenkačev na tem romantičnem inštrumentu. Med drugim je zaslovel z deli B. Brittena in J. S. Bacha. V dveh primerih za lutnjo poprimeta kar oba, Sting pa poleg petja v zanj povsem novih glasovnih dimezijah, barvah in razponih občasno prebira prefinjeno vzvišene leporečne odlomke iz Dowlandovih pisem. Tokrat se je gospod Želo zares presegel. Iz naftalina je potegnil čudovito glasbo, ki je na žalost bolj stvar izvedencev kot pa širšega posluha, in jo postavil v luč splošnega zanimanja. Slišimo tudi, zakaj se za podobno glasbeno pot ni odločil v mladih letih, čeprav je do vseh oblik glasbe vedno gojil občudujoč in nekako svet odnos: njegov glas pač ni naravno čist. Ampak ravno ta dotik hripavosti daje projektu zven avtentičnosti, saj se je ta glasba celo bolj kot na dvorih pela na domovih petične gospode. Sting je v romaneskni avtobiografiji Broken Music popisal predvsem svoja otroško-mladostna leta (ko ga je, denimo, kot najstnika v nekem klubu napadel hrup velikana v vzponu, Jimyja Hendrixa) in leta s skupino Police. Stvar si zasluži vsaj še eno poglavje, opremljeno s temi skrajno skrajno liričnimi Pesmimi iz labirinta.

Žiga Valetič