Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

RACHID TAHA

Diwan 2 (La Voix des Lilas)

Barclay/Universal, 2006

S ploščo Tekitoi pred dvema letoma je bil Rachid Taha Drug, tokrat je z drugim Diwanom predvsem Drugačen, pogojno bolj koreninast, robat, akustičen, z manj elektrike in elektronike; ne le v primerjavi s studijskimi avtorskimi albumi, temveč tudi s prvim Diwanom iz leta 1998, ki ga z Rachidovim nedivanskim opusom druži vsaj zvok, ki se je s predlansko Tekitoi dokaj radikalno spremenil (ne nujno na slabše, tudi na boljše ne, le drugam), čeprav ostaja producent venomer isti, Steve Hillage (spremenil pa se je tonski tehnik). Rachid pravi, da v konceptu Diwan restavrira stare pesmi (kot restavrator starih slik) ter jim da le nov sijaj, lesk, iskrenje za novo dobo, a tokrat je ta lesk bolj zamolkel in manj iskriv, kot morda pokaže že primerjava obeh ovitkov: na neoštevilčenem vlada radostno gibanje (Rachid z vihravimi lasmi, kamela, kolesar), na oštevilčeni dvojki statična melanholija (Rachid s pokrito glavo, palme, obzorje), zapečatena s ptičico La Voix des Lilas (Glas Lilasa; tipično poimenovanje (starih) arabskih založb: La voix de(s) + kraj). Kot da bi Cheikh Rachid Taha tokrat med brskanjem po zaprašenih zbirkah singlov na policah in podstrešjih ter po spominu v boju proti pozabi pogledal tudi ovitke in jih priredil, čeprav me z mojim skromnim poznavanjem teh podob bolj spominja na 20. in 30. leta, manj na 60. in deloma 70. (80.) leta, zlasti iz katerih naj bi tokrat črpal za tole pesemsko zbirko. Rachid Taha v prirejanju povečini res ostaja restavratorsko zvest originalom in originalni zvočnosti, vendar kljub temu doda nekaj svojih potez, če ne drugega, je zelo močna in nespregledljiva avtorska poteza na osveženem zvočnem platnu Rachidov unikatni glas, ki ga nekateri ljubijo v vsej njegovi potencialni grobosti in neobrušenosti, drugi pa sovražijo kljub vsej njegovi možni žgoči toplini, raskavem žametu in nasmejani ironiji. Čeprav se Taha na Diwanih trudi, da bi oponašal pevski slog originalov in mu v veliki meri celo uspeva, tokrat ponekod morda še bolj, kot sem mislila, da je sploh možno, ostaja v tem segmentu hkrati nespremenljivo oseben, skratka, avtorskega pečata Rachidu lastnega glasu in načina ni moč preslišati. Kot vedo že veter, ptica, prag in mračni hlad večera, je Rachid Taha predvsem ekspresiven rockovski pevec s poetiko glasu, ni pa tehnik zahtevnih arabskih vokalizacij, in vendar mora postati za te zbirke priredb deloma tudi tehnik vseh zelo raznolikih žanrov, ki se jih loteva, in nekateri so hudo zahtevni. Tudi tokrat namreč Rachid med drugim poseže po približno enakem repertoarju, kot ko je priredil pesem Habina skladatelja, lutnjarja in pevca Farida el Atraša, skratka, po pevsko zahtevnem repertoarju, ki zahteva klasično izobraženega pevca s klasično izobraženim glasom in kapaciteto. Toda trd vokalni oreh egiptovske moderne klasike tokrat Rachid vsaj enkrat (veličastna Gana el Hawa Mohameda Hamze in Baligha Hamdija za egiptovskega klasika Abdelhalima Hafeza), pogojno dvakrat (Mataouel dellil oranskega mojstra orientalov Ahmeda Wahbyja), če že ne tretjič (Ghanni li shwaya Bayrama el Tunsija in Ahmeda Zakarie za Oum Kalsoum) stre silno prepričljivo, torej uspešno. Da vokalno zmore pevske tehnike alžirskega chaabija, vsaj Amranijevega, in starega raija ali gasbe in gelala (po domače bobna in piščali), pa vemo že po prejšnjem Diwanu in nekaterih avtorskih poklonih zlasti slednjemu historičnemu žanru. Pravzaprav na Diwanu 2 ni priredbe nobenega izvajalca gasbe in gelala, temveč sta v tem slogu izvedeni obe Tahovi avtorski pesmi (Josephine in Ah Mon Amour), ki sta se tudi tokrat znašli med venčkom priredb. Pesem Ecoute moi camarade alžirskega ye-ye glasbenika in upornika ter izseljenca Mohameda Mazounija je Rachid izbral tudi zato, ker so mu rekli, da če želi v Franciji res uspevati, potem mora peti v francoščini (in je izbral to zaljubljeno pesem o nesrečnem tovarišu z zahtevno in nehvaležno ljubico, ki sta zgolj prispodoba za priseljenca in Francijo). Rachid je za cvetober dvakrat črpal spet iz opusa alžirskega šaabi avtorja Dahmana El Harrachija ali Amranija, in sicer prireja tožbo Kifache Rah ter vzgojno Maydoum, iz oranske historične popularne glasbe pa prihaja Rani starost Missouma Abdillaha in Blaouija Houarija. In nenazadnje Diwan 2 z duhovito afrofonsko pesmijo o ljubezni in toleranci Agatha vsestranskega kamerunskega mojstra Francisa Bebeyja pomežikne tudi subsaharski Afriki ter poudari, da je Alžirija predvsem del te celine. Rachida Taho pri vseh izvedbah obdaja pisana in kvalitetna zasedba glasbenikov, prav v vseh pesmih pa je prisoten mojster orientalskih tolkal Hossam Ramzi, ki je tudi dirigiral kairskemu godalnemu orkestru, ki sodeluje v vseh pesmih razen treh, poleg tega so pogosti tudi oud, qanun, nej, mandolina in spremljevalni glasovi ter po potrebi kora in gasba, medtem ko je električni instrumentarij okleščen na minimum, z redkim električnim basom, samo v uvodni Ecoute moi Camarade nastopa standardni set bobnov in le v treh električna kitara. Po letošnji sekvenci Diwana iz leta 1998, ki ga je obljubljal že dolgo, zdaj Rachid Taha obljublja tudi Diwane številka 3, 4, 5 etc., skratka, še bomo z njim odkrivali zaklade alžirskih, arabskih in afriških ter kdove katerih glasb, vendar zagotavlja tudi, da bo med vsakim vedno vsaj ena avtorska plošča. Do zdaj je bilo v 16 letih samostojne poti teh pet in dve koncertni, Diwana pa le dva – ali to pomeni, da bo priložnost za poslušanje petke šele leta 2030, ko bo Cheikh Taha štel več kot 70 pomladi in ko bo upravičeno morda prirejal že sebe iz mladih let?

TC Lejla Bin Nur