TCHEKA

Nu Monda

Lusafrica/ Harmonia Mundi, 2006

Tcheka bi lahko bil samo še eden izmed delujočih ali prihajajočih glasbenikov z Zelenortskega otočja. V zadnjih letih smo jih spoznali za geografsko in po populaciji tako majhno področje presenetljivo veliko. Tamkajšnja glasbeniška enklava je očitno zelo močna, vitalna in prodorna, enako kvalitetno domačim protagonistom pa se je zasidrala tudi že v diaspori. A glavno dogajanje je še vedno na otokih; še posebej, kadar ne gre samo za všečno reproduciranje tipično sladko-grenke »morne«, kateri je mednarodni standard zapečatila Cesaria Evora, ampak za zares sveže pristope in avtorske ideje. Ob tem se seveda ves čas špekulira tudi o tem, kdo bo na mednarodnem prizorišču vsaj nasledil, če že ne dosegel in presegel Cesarijin položaj, ugled in uspeh. V tem kontekstu se v mednarodni javnosti pojavlja »mladec«, ki je zagotovo odkritje letošnjega leta na lusofonskem in sploh afriškem glasbenem področju: pevec, kitarist in izrazit avtor pesmi z imenom Tcheka. Leta 1973 rojeni Manuel Lopes Andrade, ki si je nadel umetniško ime Tcheka, resnici na ljubo ni pravi novinec na glasbenem prizorišču. Na domačem je prisoten praktično od otroštva, kajti njegov oče Nho Raul Andrade je bil na otokih zelo popularen violinist. V rojstnem pristanišču Ribeira Barca na otoku Santiago je z njim že kot otrok igral na plesih, porokah, krstih ter ob drugih svečanih in družabnih priložnostih. S 15 leti se je pričel osamosvajati, in ker je Santiago najbolj afriški med vsemi Zelenortskimi otoki, ni čudno, da ga je pritegnila ta tradicija, ki se še posebej drži stilema oziroma ritma, ki se mu reče »batuque«. Navdihnjen z njo, je Tcheka napisal tudi svoje prve pesmi, ob tem pa spoznal potrebo po modernizaciji tega glasbenega izraza. Poskusi posodobitve njegove uporabe so se sicer dogajali že v 80. letih prejšnjega stoletja, a so ostali le lokalno zamejeni. Približno v tistem času se je preselil iz svojega ruralnega okolja v prestolnico otočja Praio, kjer so se mu ob delu na nacionalni TV ter ob tamkajšnjem glasbenem dogajanju seveda odprla tudi nova glasbena obzorja. Te izkušnje so pri njem najprej porodile spogledovanje z raznovrstnimi žanri in rezultat tega iskanja lastnega glasbenega izraza je tudi njegov prvi samostojni album Argui!, ki je izšel leta 2003 pri založbi Lusafrika. Album je ostal precej neopazen, saj je bil sprejet z mešanimi občutki. Vse je kazalo, da bo Tcheka morda postal zgolj še en uporaben pisec pesmi za druge zelenortske izvajalce, saj sta bili že leta 2001, pred izidom omenjenega samostojnega albuma, dve njegovih pesmi uvrščeni na dve predstavitveni kompilaciji aktualne zelenortske glasbene produkcije, predvsem pa je pevka Lura na obeh svojih do takrat izdanih albumih uporabila po eno njegovo pesem. Očitno pa so bili mešani občutki, ki jih je bil deležen prvenec, Tcheki v vzpodbudo. Vrnil se je k svojim afriškim, santiaškim koreninam in k »batuqueu«. In izhajajoč od tu, je posnel gradivo za svoj album Nu monda. Nu monda je sicer izšel že konec lanskega leta (pri založbi Lusafrica) in takoj pritegnil široko pozornost; v Evropi in drugje po svetu pa je zablestel šele v letošnjem letu. Najprej je Tcheka lani novembra dobil eno od treh nagrad Radio France International World Music Award, ta nagrada pa med drugim prinese tudi sofinanciranje evropske koncertne turneje. Kar je seveda zelo dobro izkoristil, njegov koncert na WOMEX-u 06 v Sevilli pa je bil eden osrednjih dogodkov. Tako velja ta album za enega najboljših afriških diskografskih dosežkov v minulem letu, sam Tcheka pa za hitro vzpenjajočega se zvezdnika na mednarodnem prizorišču. Album so posneli v Parizu in je v vseh pogledih vrhunsko delo. Produkcija je izjemno učinkovito prilagojena njegovemu akustičnemu značaju in deluje zelo neposredno, skoraj koncertno, o čemer se lahko primerjalno prepričamo kar z ogledom albumu priloženega DVD-ja. Ta vsebuje posnetek njegovega koncerta, ki ga je imel junija 2004 v Lizboni, ter še nekaj drugih zanimivih vizualnih gradiv. Vseh 12 skladb je njegovo avtorsko delo, pri njihovem aranžiranju pa mu je pomagal drugi kitarist v skupini Hernani Almeida. Njegov bazični kvartet zaokrožujeta še basovski kitarist Kizo Oliviera in tolkalec Raul Ribeiro. Vsi so njegovi dolgoletni soigralci iz Praie. Nekaj malega gostov je v studiu dodalo le odtenke: dodatno kitaro, dodatna tolkala, v eni skladbi zvok violine. Drugače pa zvočni tok, nabit s čustvi in pospremljen s perkusivnim načinom Tchekovega igranja kitare ter ob subtilnih medigrah z drugo kitaro, teče nezadržno od uvodne Agonia, ki je postala v lanskem letu že pravi hit (in ima tudi svojo videoizvedbo), pa do zaključne Transason; ves čas pa ga v kompaktno enotnost druži poseben, po glasovnih zmožnostih morda res ne vrhunski, a izrazno še kako učinkovit in prepoznaven Tchekin vokal. Amalgam, ki ga ponudijo, je dovolj privlačen, da pozornemu in prav razpoloženemu poslušalcu omogoči celovit užitek brez predaha in brez šibkih trenutkov.

Zoran Pistotnik