JURE TORI, EWALD OBERLEITNER

Reflection of Memory/Odsev spomina

Bugbrain Institute/Panika, 2006

V obdobju, ko tudi pri nas beležimo preporod in revalorizacijo harmonike ter posledično porast zanimanja za godbe, odigrane s tem vsestranskim glasbilom ter vse pogostejše pojavljanje harmonikarjev v zelo raznorodnih mlajših, a precej priljubljenih zasedbah (Bossa de novo, Brina, Čompe, Jararaja, Terrafolk, Katalena), pa tudi intenzivno in zelo plodno »vztrajanje« veterana med domačimi »meharji«Bratka Bibiča, smo nepričakovano dobili izvrsten in raznovrsten album, na katerem ima glavno vlogo prav ta v preteklosti »zaničevan« instrument. Pravim nepričakovano, ker je nastal v tako rekoč produkciji lo-fi, stran od večjih centrov (Trbovlje), kot plod delovanja izkušenega glasbenika, ki pa ga ni pogosto zaslediti v medijih, povrhu pa je na njem najti še priznanega mednarodnega gosta. Matična skupina harmonikarja Jureta Torija je Orlek (Tori, letnik 1975, je njen soustanovitelj in v njej igra od svojega 14. leta!), avstrijski kontrabasist Ewald Oberleitner (letnik 1937) pa velja v domovini za starosto jazza in vplivnega glasbenika, ki je igral z vrsto odmevnih imen, karšna sta Anthony Braxton ali Chet Baker, če naštejem le dva s številnega seznama. Album prinaša enajst Torijevih skladb, v katerih si občasno domiselno sposodi kakšen motiv, znan iz ljudskih ali ponarodelih slogov, kot so na primer boogie woogie, musette, valček ali rokenrol. Bolj navdušujoče je, da noben slog ne prevladuje, pač pa je Tori ob instrumentalni pomoči zanesljivega Oberleitnerja ustvaril zelo razpoznavno avtorsko glasbo, ki preči geografske in slogovne meje. Glasbene koščke albuma, dostikrat minimalistično zastavljene komade z včasih komaj slišnim igranjem, spet drugič z razbohoteno igro, za katero se zdi, da za njo stoji cel band, sta glasbenika imenitno spletla v zvočno in zvensko celoto. Prevladuje občutek nežnosti in melanholije, zvok včasih deluje simpatično arhaično, kot bi poslušali kakšno zaprašeno ploščo izpred druge svetovne vojne, ki se je sukala v pariških salonih ali italijanskih trattorijah. Drsenje čez raznolike oblike slogov in občutenj poteka brezhibno, skladbe prehajajo gladko druga v drugo, znotraj iste skladbe pa igrata oba glasbenika izjemno usklajeno in zbrano. Za popoln vtis enkratnega občutja, ki ga v tebi sproži glasba slovensko-avstrijskega tandema, poskrbijo tudi rahlo pesniško naravnani naslovi skladb (Ples dreves, Življenja pot, Ob oknu) ter opisi v spremni knjižici, svojevrstna dopolnila k skladbam, ki podajajo neke vrste prosto asociacijo na posamičen naslov. Zapis ob skladbi Ples dreves pravi takole: »Kar naprej hitimo. /.../ Ustavi se! Uživaj v malenkostih, ki se nam ponujajo. Sprehod.« Takšne misli se ti utrnejo tudi ob vseh drugih skladbah, kajti prav vse so zgrajene premišljeno, »dogajajo« se počasi, prek natančne in poglobljene skupinske igre ter z veliko poudarka na jakosti zvoka, aranžmajih, drobnih in manj drobnih okraskih. Jasno je, da je virtuoznost tukaj izhodišče in ne cilj; pri nedvomni virtuoznosti obeh akterjev pa je še bolj jasno, da jima je enako pomembno, kaj zaigrajo, kot tudi to, česa ne zaigrajo. Krasen, domiseln in domišljen album, ki bi moral krasiti polico vsakega domačega ljubitelja ustvarjalne muzike (oziroma zasesti njegov cedepredvajalnik), še posebej, če ga mikajo »harmonične« glasbe. Glede na dejstvo, da je mednarodno distribucijo prevzela avstrijska hiša Extraplatte, pa se je nadejati tudi mednarodnega odziva!

Mario Batelić