TWO GALLANTS

what the toll tells

Craddle Creek, 2006

Sanfranciški dvojec brez krmarja Two Gallants se zmotno primerja z White Stripes in Black Keys, da sta le dva v bendu, še nezadostuje! Je pa njun drugi album what the toll tells svojevrstna mojstrovina med izdajami aktualnih rockovskih duetov, ki ju postavlja ob bok omenjenima skupinama. Če so White Stripes s popularnostjo izgubili garažni naboj, če so se Black Keys preveč zavrteli z bluesrockom, sta Two Gallants še vedno sveža in neokrnjena. Res je, gre za njun drugi album in nove preizkušnje in izzivi so še pred njima, po prepričljivosti in žaru pa je what the toll tells primerljiv, če ne že kar na enaki ravni White Blood Cells White Stripes ali Thickfreakness Black Keys.

Na what the toll tells bolj kot bluesovska nota izstopajo folkovske vibracije dueta, ki se še posebej razigrajo v baladah. Ta se pogostokrat spremeni v pravo rockovsko vihro, v pesmi 16th St. Dozens pa se nevarno približa podivjanim Pogues. Two Ballads sta otroka vesterna, hkrati pa imata v sebi nekaj skrivnostno punkovskega. Čeprav se spogledujeta z uporniškim Johnnyjem Cashom, z Woodijem Guthrijem in Leadbellyjem, je v njuni emotivno iskreni glasbi velika doza improvizacije, ki dela njune dolge pesmi bogate, nerazvlečene, predvsem pa zelo mozaične. Njun pristop spominja na postrockovske formule, na katere pa ne pristajata. Rešitev strukturnih zapletov ne iščeta v šablonskih obratih, izogibata se tišini kot izhodu v sili pri iskanju stopnjevanja dramatičnosti. Sta spontana, eksplozivna in nagla. Na tem mestu je nezanemarljivo dejstvo, da skupina Two Gallants nastopa pod tem imenom od leta 2002, ko sta bila kitarist in pevec Adam Stephens ter bobnar in pevec Tyson Vogel stara dvajset let, skupaj pa igrata že od svojega dvanajstega leta. Več kot desetletno glasbeno druženje še kako pripomore k trdo izoblivanemu dinamičnemu igranju, kjer melodično bobnanje samo še podkrepi in odebeli kitarsko melodiko. Rahločutni in negrobi prehodi v pesmih delajo iz Two Gallants močan avtorski dvojec, ki se spogleduje s punkom in countryjem na podoben način, kot so to svoje dni počeli Meat Puppets, Minutemen in nato še fIREHOSE. Brez zadržkov bi lahko zatrdili, da what the toll tells premika meje. Če so soborci z založbe Saddle Creek, indie rockerji Bright Eyes, leta 2004 spremljali Brucea Springsteena in R.E.M. po stadionskih koncertih, bi si Two Gallants zaslužila članstvo v karavani Boba Dylana na klubski turneji.

BIGor