VRUJA

Od mladega vina do pustne frtáde

Samozaložba, 2006

Po štirih letih zatišja se je iz jugozahodnega konca Slovenije znova oglasil danes vodilni glas istrske glasbenopreporodovske scene, Vruja. Ob tragedijah, ki so med tem časom zaznamovale delovanje skupine (pred tremi leti je na cesti ugasnilo življenje idejnega vodja Vruje in znanega primorskega umetnika Luciana Kleve, lani poleti pa je po daljši bolezni preminul še basist Šteljo Reja), se je od Vrujcev poslovil še harmonikar in lutkar Matija Solce. Multiinstrumentalist in eden najvidnejših preučevalcev istrske glasbene folklore Marino Kranjac je tako ohromljeno postavo Vruje, v kateri sta od prvotne zasedbe ostala še Marinova žena Alenka Kranjac in Lucianov mlajši sin, violinist Rok Kleva Ivančić, pomladil z novima članoma: harmonikarjem Petrom Kaligaričem in kitaristom ter mandolistom Gabrijelom Križmanom. Odhajanja in prihajanja glasbenikov pa so prinesla tudi prevetritev zvočne podobe kvarteta. Ta se je v želji po zvokovni obeležitvi istrskih šeg jesenskega in zimskega cikla, ki v ljudskem koledarju trajajo od martinovega do pusta, zakopal še globlje v arhive in obujanje starinskih navad ter verovanj Istranov iz preteklosti. Istranov, ki danes spet pojejo, godejo in plešejo po starem. Tudi po zaslugi pobudnikov/pobudnic iz vrst domače ponovne oživitve folka. Zgodba Vruje na nek zanimiv način ponavlja zgodovino Istranove, ki je s prvo ploščo staroselsko istrsko glasbo precej neobremenjeno vpela v mednarodne akustično-revitalistične tokove, z drugo (LP Ča to šuška, ča to gre) pa je predvsem z bolj premišljenim izborom viž iz terena in (povečini) lokalnim instrumentarijem javnost seznanjala s pravovernejšimi oziroma strokovno pravilnejšimi načini obdelave istrskih glasbenih in pesemskih idiomov. Največja vrednost konceptualno naravnane Od mladega vina do pustne frtáde se tako nahaja v njeni folkloristični dokumentarnosti, iz katere je razvidno Marinovo zavidljivo poznavanje etnomuzikoloških in socialnih razsežnosti istrskega vsakdanjika in praznika. Beleženje časovnih, prostorskih in družbenih/družabnih kontekstov, ki izginjajo ali ponekod še vztrajajo kot drobni prežitki in ki jo peščica zanesenjakov ponovno aktualizira ter z lastnimi glasbenoestetskimi preferencami hkrati tudi ves čas preoblikuje, ta hip verjetno predstavlja najbolj izrazit revitalističen 'credo' v našem prostoru. Uro in četrt trajajoč plošček, naphan s plesnimi vižami in pesmimi, ki opevajo mlado vino, šege božičnega časa, ljubezenske in poročne pesmi ter pustno rajanje, krepko presega slušno toleranco na komercialne CD-dolžine navajenih množic. Prav zato se bojim, da bo (p)ostal kurioziteta, ki se bo izven primorskega zaledja smukal zgolj v družbi etnologov, folkloristov in ljudskih glasbofilov.

Katarina J.