TOM WAITS

Orphans

Anti, 2006

Tom Waits se je po slabih dveh letih, kar jih je minilo od izida plošče Real Gone (Anti, 2004), oglasil z zbirko »sirot«, kot jih je poimenoval. Na treh cedejih je zbral šestinpetdeset pesmi, od tega trideset novih posnetkov; vsak cede je tematsko uredil in jih poimenoval: Razgrajači, Kričači in Pankrti. Za kaj pravzaprav gre? Gre za nekakšen »uradni bootleg«, za zbirko posnetkov, ki so se skozi leta izgubljali na hrbtnih straneh malih plošč ali pa se pojavljali na raznih kompilacijah in ploščah s filmsko glasbo. Zdaj so zbrani na enem mestu in pospremljeni z res lepo izdelano knjižico, v kateri boste našli precej fotografij in vsa avtorska besedila. V zbirki je namreč tudi kar nekaj priredb, ki jih je Waits precej rad pel v filmih, med drugimi v Shreku 2, ki ga verjetno poznate, saj gre bržkone za eno najboljših, če že ne najboljšo risanko zadnjega desetletja (in to velja za oba dela). Tematska ureditev posamezne plošče pomeni, da se pesmi nekako »držijo skupaj«; na prvi so bolj prvinsko bluesovsko ubrane zadeve, na drugi (klavirske) balade (poimenovanje te plošče kaže na prebit Waitsov smisel za samoironijo), na tretji pa … hja … pankrti, vse tisto, kar ni prišlo na prvi dve. Izpostavljati posamezne pesmi bi bila izjemno težka naloga, pa vseeno poskusimo: poleg nekaterih Waitsovih avtorskih »primatskih bluesov«, npr. Fish In The Jailhouse, boste našli priredbo starega bluesa, znanega v izvedbi Leadbellyja – Ain't Goin' Down To The Well, pa The Return Of Jackie And Judy Ramonesov (Waits jim je svojčas dal svojo I Don't Wanna Grow Up) pa srhljivo Buzz Fledderjohn, ki je bila do zdaj objavljena samo na mali plošči Hold On, ki je izšla ob albumu Mule Variations (1999), in seveda priredbo Sea Of Love Phila Phillipsa, ki jo je pel v istoimenskem filmu iz leta 1989 (v njem je igral Al Pacino). Druga plošča, meni najljubša, prinaša nekaj izjemnih balad, ki so bodisi žlahtnile filme bodisi bile napisane za koga drugega ali pa so priredbe. To zadnje vsekakor velja za odlični izvedbi Leadbellyjeve Goodnight Irene in Sinatrove Young At Heart – medtem ko se Irene bolj kot Leadbellyja drži countryjevskih in komercialnih folkovskih izvedb, je Young At Heart popolnoma pretuhtana in to s krasno havajsko kitaro v ozadju. V filmu iz leta 1954 je sicer igrala tudi Doris Day. Poleg Little Drop Of Poison iz Shreka 2 (pesem je sicer bila poprej še v filmu End Of Violence iz l. 1997) najdemo na tej plošči še dragoceno izvedbo pesmi Down There By The Train, ki jo je Waits leta 1993 napisal posebej za Johnnyja Casha in je bila v avtorjevi izvedbi do zdaj na voljo zgolj v precej redki koncertni različici na »bootlegih«. Ko sem nekajkrat preposlušal to ploščo, me je do konca pretresla (vsaj) še ena pesem, You Can Never Hold Back Spring, čudovita klasična waitsovska klavirska balada (zdaj si jo v koncertni različlici lahko ogledate na Amazonu). Tretja plošča pa prinaša Kurta Weilla (What Keeps Mankind Alive), Kerouaca (On The Road), Sneguljčico, duhovite anekdote in še kaj bi se našlo. The Dwarfs' Marching Song, bolj znana kot Heigh Ho, je bila poprej objavljena na neki dobrodelni Disneyjevi kompilaciji, zveni pa tako, kot da grejo palčki kopat samemu Šentaju in ne veselo na delo v rudnik. Pesem Army Ants je prav tako lahko napisal samo Waits. Škoda, da ni mojster objavil tudi svoje različice Silent Night in pa pesmi iz filma Paradise Alley, ki jih je izjemno težko najti, pa so prav tako izjemno dobre. Vendar brez premisleka svetujem, da si ploščo omislite. »V ospredju teh posnetkov je moj glas!« je zapisal Waits v besedilu na spletni strani založbe Anti. Morda bi to res lahko bil skupni imenovalec posnetkov: glas kot primat, glas kot pankrt, glas kot glas-bilo.

Matej Krajnc