ROBBIE WILLIAMS

Rudebox

Crysalis/EMI/Dallas, 2006

Priznam, ko sem slišal naslovno pesem, še preden je izšla plošča, nisem bil pretirano navdušen. Vsi prejšnji albumi Robbija Williamsa so mi bili všeč, vsak po svoje, na zadnjem, Intensive Care, ki je izšel lani, je bila mojstrovina Advertising Place in že to bi mi bilo čisto dovolj. Mojo skepso ob pesmi Rudebox pa je vendarle ves čas prekinjalo praspoznanje, da Robbie Williams ponavadi dobro ve, kaj dela. Predvsem se ni nikoli pustil nikamor vkalupiti – izjemno dobro se je znašel tako v queenovskih baladah kot v swingu. Ko je pred kratkim izšel še album Rudebox, pri nas ni naletel na takšno odobravanje kot Intensive Care. Moja izkušnja sicer govori: če vihajo nosove, potem šele mora biti dobro! No ja, Rudebox res ni Intensive Care, če ga seveda gledamo s tega vidika. Ampak gledati ga moramo kot komplementaren album. Williams se je vedno silno rad sprehajal skozi čas in stare sloge spreminjal v nekaj svojega. Tako je tudi tokrat: žlahtna osemdeseta je z Intensive Care prinesel na Rudebox, jim dodal žlahtna devetdeseta in iz vsega skupaj naredil dober album, ki ga moramo nujno vzeti kot celoto. Ker ga lahko le na tak način pošteno slišimo in ocenimo. Rudebox ima sicer še eno posebno značilnost: Williamsov avtorski vložek je namreč pri pesmih precej manjši kot ponavadi. Prav nekako zleknil se je na druge pisce in iz teh pesmi naredil svoje; no ja, tudi tiste, ki jih je sopodpisal, niso od muh – She's Madonna, denimo, ki je ena najboljših pesmi s plošče in na njej gostujeta tudi Pet Shop Boys (tudi kot soavtorja), pa Keep On ali Summertime. Pesem She's Madonna so oklicali za ponesrečen »tribute«, vendar je precej več kot poklon gospe Ciccionejevi – pesem kar prežema samoironija (»Otrpel si! Pa nisem več otrpel, grem, ker me Madonna kliče!« /…/ »Tukaj je Gwyneth (Paltrov, op. a.), a jaz bi rad Madonno odpeljal domov, to vse je, kar želim!«). Tisti, ki količkaj prebirate novice iz sveta slavnih, boste ob poslušanju pesmi kaj hitro uvideli, da je napisana precej večplastno (česa drugega niti nisem pričakoval). Obsedenost osemdesetih z elektrom in vesoljci (to se je zavleklo še v zgodnja devetdeseta) je vidna v več pesmih, kjer se Robbie Williams kaže tudi kot interpretator – iz swinga v dance in nazaj, bi lahko bili zlobni, ampak ne bomo; da je plošča tovrstno tematska, kažeta navsezadnje dve avtorski pesmi The 80's in The 90's. Tudi za pristaše klasičnih Williamsovskih balad je poskrbljeno; ne boste sicer našli nove She's The One, ampak … pustite se presenetiti. Glasbeniki in avtorji, kakršen je Robbie, si lahko mirno privoščijo izlete, kakršen je Rudebox. Stagnacija bi bila precej slabša rešitev. Množica, vajena še več enega in istega, bo morda kaj čudnega vzklikala. A obstaja še druga množica, ki rada vidi, da se umetnik ne pusti voditi (in zavajati). Tu pa tam se zato morda spotakne, a to je cena, ki je ni težko plačati.

Matej Krajnc