BIG DADDY WILSON and DOC FOZZ

My Day Will Come

Crossroads Records, 2006

Big Daddy Wilson se je rodil in odraščal v malem, napol podeželskem mestecu Edenton v Severni Karolini. Odraščal je ob gospelu in countryju, ki ga je oddajal lokalni radio. Pod vplivom bratranca Jimmyja Blounta, ki je bobnar in basist, so prav bobni in bas postali Wilsonova prva ljubezen, glasba pa je zaradi sramežljivosti postala način, kako se je Wilson sploh izražal. Kot najstnik je bil tudi pod močnim vplivom funka in soula sedemdesetih. Pod vzgojo matere in stare mame je bilo redno obiskovanje cerkve za Wilsona obveznost: »Ker smo imeli versko ozadje, je bilo prepevanje gospelov naš vsakdan,« pravi Wilson, »blues pa je bil nekaj drugega, nikoli nismo poslušali bluesa.« Prav znotraj teh koordinat moramo poslušati in razumeti koncept pričujoče plošče. Gre namreč za malo gospelovsko mojstrovino, in če bi bila glasbena industrija še kolikor toliko normalna (kar pa žal ni!), bi morale takšne plošče izdajati velike založbe. Wilson torej ni »bluesman« v pravem pomenu besede. Poslušal je folk, funk in soul, z leti pa je vzljubil tudi blues. Vsemu skupaj v slogu kakšnega Teda Hawkinsa občasno doda še ščepec countryja. Sicer pa je najbolj pomembno nekaj drugega: zaradi izjemnega vokalnega stila Wilson zveni drugače kot drugi. Ni kakšen Oto Pestner ameriškega juga, a si to tudi ne želi biti. Njegovo preprosto petje me še najbolj spominja na petje Erica Bibba, za nameček pa sta si možakarja blizu tudi po estetskem prepričanju. Wilsonov avtorski potencial je ravno dovolj izrazit, da ne moremo govoriti o posnemovalcu, njegovo poznavanje gospelovskega in bluesovskega repertoarja pa je odlično. To je prva plošča, na kateri Wilson in njegov nemški kitarist Fozz igrata sama, vloga gostujočih muzikov pa je minorna (v vsaki skladbi je maksimalno le en gostujoči godec) in ravno v tem je verjetno jedro cele zadeve. Wilson ima glas in dajmo mu priložnost. Ko sem šel kot veliki firbec preposlušat Wilsonove stare plošče, sem namreč zgroženo ugotovil, da zvenijo preveč sproducirano – kot zelo slaba kopija The Neville Brothers –, Wilsonov žametni glas pa je skrit za debelo odejo nepotrebnih zvokov. Nekaj takšnega pa se rado dogaja tudi omenjenemu Ericu Bibbu. Po mojem skromnem mnenju gre torej za malo mojstrovino, ki tega popolnega neznanca kaže kot odličnega vokalnega solista.

Jane Weber