Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Žiga Valetič

YUSUF

An Other Cup

Atlantic / Wea, 2006

Steven Demetre Georgiou se je rodil grško-ciprskemu očetu in švedski materi. Živeli so v londonskem Sohu, kjer so imeli restavracijo. Zaslovel je v sedemdesetih letih kot mistik z akustično rockersko naravnanostjo in z nadimkom Cat Stevens prodal preko 60 milijonov albumov, nato pa doživel brodolom. Klasičen, na morju. Sredi morja se je zaklel, da bo v primeru, če preživi, svoje življenje posvetil božji službi. Očitno se oče Grk s svojo ženo ni poročil zato, ker bi bila pravoslavka, tako da se religijsko nista mogla preveč natančno opredeliti in navdušiti podmladek za to ali ono vejo krščanstva. Demetre je kmalu po bližnjem srečanju s smrtjo dognal, da je pod kožo drugačen. Brodolom je preživel, in ko je v roke dobil Koran, ga ni več izpustil. Spet je prevzel novo ime, kar se za ljudi v šov biznisu spodobi (David Bowie, Prince), glasbeno kariero pa začasno obesil na klin. Toda islam zanj ni bil muha enodnevnica, zaradi česar Zahod ni dočakal njegove vrnitve na sceno vse do danes, do digitalnega atomskega veka – do informacijskega kapitalizma v tretjem tisočletju. Do časa, ko so ga na nekem ameriškem letališču okrivili celo za potencialnega terorista. Upor je moral slediti. Poročen mož in oče je v duši še vedno isti deček, ki se je igral na domačem dvorišču – otroci ob igri so bili nekoč in so še danes njegova pogosta tema (uvodna pesem Midday). Druge priljubljene teme iz njegovih pesmi so nebesa, drugačen svet, konec, ki bo razkril človekovo pravo naravo, svetloba v duši, sprehodi po vrtu duhovnosti, resnična ljubezen, polja in sploh narava kot taka. Kot bi brali sufija Rumija: sledil bom resnični ljubezni / sanjal sem o času in prostoru, kjer se nihče ne jezi / en dan naenkrat se lahko učimo preteklost pustiti za sabo in prihodnosti pogledati v oči / če želiš pomagati sočloveku, ne moreš barantati z resnico / rodil se je kot Ljubljeni, kot božanska volja. Čista mistika! Med samimi novimi skladbami se nahaja tudi priredba Don’t Let Me Be Misunderstood, ki je v zgodovini rocka doživela že na desetine bolj in manj znanih preoblek. Tudi Yusufov zven je obstal tam, do kamor ga je pripeljal pred tridesetimi leti. Klasična rockzasedba brez pretiranih odklonov v orientalstvo ali kaj podobnega. Prijetna in lahko poslušljiva versko angažirana poezija, ki ji po ezoterični globini ni para. Ob kontrazrcalu, ki ga Zahodu dvigne – kar mu recimo ... Cat Stevens –, je stvar na dlani, da je krščanski in tudi ateistični svet dandanes srčno mnogo bolj trd in robat od drugih svetovnih kultur, ki vsaj v svojem duhovnem jedru morda niso tako zelo razklane.

Žiga Valetič