ZERO DB

Bongos, Bleeps and Basslines

Ninja Tune, 2006

Britanski producentski dvojec Zero Db je v zadnjih letih postal znan predvsem kot izjemen izvajalec remiksov, rekonstrukcije svojih del so jima zaupali razni priznani izvajalci: od Sube, Trüby Tria do Bonoba, Peace Orchestre in Moonstarrja, predelala sta celo posnetek Sattelites črnega kozmičnega vizionarja Suna Raja. Večina teh remiksov (in njunih samostojnih produkcij) je nadvse plesišču prijaznih predvsem zaradi formule, s katero sta fanta razvila lasten, prepoznaven zvok. Ta formula je povsem osnovna. Za to, da premakneš ljudi na plesišču, rabiš debele bas linije, veliko tolkalnih zank in dinamiko. Zero Db pretiravata z vsemi naštetimi elementi. Glavni vplivi pri muziki Zero Db so nedvomno popularne godbe Južne Amerike, predvsem brazilske, natančneje sambe. Poleg tega v svojo muziko vključujeta tudi koščke hip hopa, jazza, celo housa. Zero Db sta na začetku izdajala pri lastni, v specializiranih krogih precej priznani založbi Fluid Ounce. Ker sta hitro postala »slavna« po celem svetu, je hišna založba postala premajhna za izdajo njunega prvenca (na katerega smo morali čakati kar šest let). Bongos, Bleeps and Basslines je tako izšel pri veliko večji založbi Ninja Tune, ki je nedvomno ena od (neodvisnih) založb z najučinkovitejšo mrežo distribucije. Bongos, Bleeps and Basslines ne preseneti. Zero Db nadaljujeta s stili, ki so jima v preteklosti zagotovili ime v vodah nu jazza po celem svetu. Večina posnetkov je plesnih in vsebujejo brazilsko zveneče vzorce tolkal, linij basa in seveda vokalov. Podloženi so z elektronsko ritmično osnovo in raznimi linijami sintetizatorjev. Opozoriti je treba, da pri teh plesnih produkcijah ne gre za medle, mehke in ušesu prijazne izdelke (takšne, kot se verjetno vrtijo po kafičih na Ibizi in drugih turističnih destinacijah). Ne, muzika Zero Db vsebuje tudi surovost, bizarnost in nepredvidljive aranžmajske zasuke. Naslovni komad na primer že nekoliko živcira zaradi repetitivnih surovih elektronskih efektov. Edini deli plošče, ki so nekoliko počasnejši, so outro in dva posnetka z raperskimi vokali. Pri prvem, nekoliko tršem, »Know what I'm saying« sodeluje Pase Rock (njegovo rimanje lahko slišimo tudi na raznih izdelkih zasedbe Spank Rock), drugi pa je povsem loungerski jazzy izdelek z vzorcem vibrafonske linije, kjer za vokale poskrbi Heidi Vogel. Bongos, Bleeps and Basslines je kakovosten izdelek, nekateri so ga celo ocenili kot najboljši album, ki so ga izdali pri Ninja Tune v zadnjih petih letih. Ta izjava je nedvomno močno pretirana. Kljub temu da sta Zero Db hudo nadarjena producenta, pa se njun zvok ni kaj prida spremenil od časa, ko sta presenetila s prvimi »hiti«. Tako bi lahko trdili, da sta z izidom plošče nekoliko zamudila, saj se je ves pomp okoli njune specifične produkcije končal že pred dvema letoma in nekateri so tokrat hoteli slišati nekaj nekoliko drugačnega. Stereotipno se reče, da je dobra glasba »brezčasna«. Vseeno ne moremo prezreti dejstva (sploh dandanes, ko smo priča hiperprodukciji, med katero se najde kar nekaj kakovostnih izdelkov), da je važno tudi, kdaj, v katerem trenutku in družbenih okoliščinah je izšla. Bongos, Bleeps and Basslines je izšla žal nekoliko (pre)pozno.

Borja