FAST'N'BULBOUS

Cankarjev doma, Ljubljana, 23. 11. 2006

Ameriškega veščega kitarista Garyja Lucasa, ki ge je nekdo krstil za »postmodernega Jimmyja Pagea«, smo doslej lahko poslušali le na solističnih koncertih. Kino-uho, na katerem je spremljal film Golem, sam štejem med najboljše tovrstne filmsko-glasbene dogodke, nekaj let zatem pa je nastopil še na solonastopu v ljubljanskem Kudu, kjer je spet poudaril svojo vsestranskost in multižanrskost (od albumov pri Tzadiku do sodelovanja z Jeffom Buckleyjem). Pred kratkim pa smo ga navsezadnje lahko poslušali v večjem bandu, sicer ne v njegovem občasnem, a dolgoživem Gods and Monsters, pač pa v septetu, ki ga vodi skupaj z jazzovskim pihalcem Philipom Johnstonom (njega se prav tako spomnimo z enega kinoušesnih nastopov, a še zdaleč ne tako učinkovitega), smetana na torti pa je bila usmerjenost banda, saj je preigraval komade Captaina Beefhearta. Lucas se lahko šteje za posebej (v)poklicanega, da igra odbite Beefheartove komade, saj je bil sam član Magic Banda, resda v njegovem zaključnem obdobju delovanja na začetku osemdesetih, a je bilo to obdobje (in dva takrat posneta albuma) kakovostno zelo izenačeno z Beefheartovmi najboljšimi deli v 60. in 70. letih. Lucas je Beefhearta srečal na koncertu že v zgodnjih sedemdesetih in si je že takrat zaželel igrati z njim, sam pa pravi, da je Beefheartova ritmično in melodijsko precej šekasta, zapletena in zahtevna godba nanj pomembno vplivala. Tako ne čudi, da sta Lucas in Johnston izbrala komade iz prav vseh obdobij delovanja »kapitana«. Pametno sta se odločila, da se izogneta besedilom (nekaj le-teh je Lucas med koncertom zrecitiral) ter da prearanžirata komade tako, da sta imela enako veljavo Lucasova kitara ter uigrana pihalna sekcija ob čvrsti, neupogljivi pomoči ritmične sekcije. Zabavno se mi je zdelo, da so takšni instrumentali, še zlasti v živi, v našem primeru zelo sočni, prav zadosti udarni ter prav fino podmazani različici, še bolj na površje potegnili številne sloge, ki jih je Beefheart pretkano vnašal v svojo glasbo. Od podeželskega bluesa prek havajske godbe do karibskih odcepov. Band je na odru žal slabo obiskanega Kluba CD deloval, kot da je na domačem, dobro znanem terenu. Sproščenost in odkritosrčnost tako odigrane glasbe kot tudi medklicev, napovedi in že omenjenih recitacij so iz tega večera ustvarili ležerno, malone prijateljsko zabavo, ki bi se lahko nadaljevala vse do jutra. Ob zelo dobrem zvoku, ki je v ospredje porinil grobe, ostre in našpičene zvoke, je band družno drvel skozi repertoar ter sproti spreminjal optiko, skozi katero so vsake toliko zamenjali poudarek posamičnih komadov. Enkrat si imel občutek, da se lucidno poigravajo z neko praformo bluesa, spet drugič so udarili naravnost z zelo plesnim groovom, ki je bil kdaj pa kdaj naravnost rockovski, potem se je malce nalezel boogie woogieja, kar nekajkrat pa so se sredi komadov pod vodstvom razpoloženega Johnstona predali nori freejazzovski improvizaciji, ki pa se je venomer o pravem času umaknila prihajajočim novim »šusom«. Band je koncert razdelil na dva dela ter si zasluženo priigral dodatke, Klub CD pa je bil – zaradi zagrete publike in vplivov »zadete« muzike – videti kot kakšen simpatičen, staromoden kulturni dom, kar je bilo več kot pravšnje okolje za bizarno in psihedelično zvočno mešanico, ki je prihajala z odra.

Mario Batelić