Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Polona Poberžnik

UNERHÖRT

Zürich, Švica, od23. do 28. 11. 2007

Švica je država, ki v splošni zavesti bolj kot po hudih bendih slovi po dobrinah, kot so čokolada, sir in ure. Yello, Young Gods in zalega izpod krova Reverend Beat-Manove založbe Voodoo Rhythm so v novejšem času pač redki, ki jih (v rockovskem okviru) poznamo tudi v drugih evropskih državah. Zürich zato ni ravno mesto, ki bi ga – takole na pamet – uvrstili med lokacije, kamor se gre iskat muziko. A prav tam, v švicarskem down-townu, kakor mu rečejo domačini, najdemo osupljive reči. In da bo jasno: ne govorimo o underground rocku, temveč o vitalni jazzovsko-improvizatorski skupnosti, ki se že (vsaj) četrt stoletja (re)kreira s pomočjo tamkajšnjega koncertnega, festivalskega in diskografskega dogajanja. Fabrikjazz, ki sta jo tedaj pod okriljem alternativnega kulturnega centra Rote Fabrik zagnala Patrik Landolt in Fredi Bossahart, poleg samostojnih koncertov že 23. leto organizira renomirani festival Taktlos. Landoltova neodvisna založba Intakt, »majhna glede na budžet, a ogromna glede na kakovost«, kot je o njej zapisal All About Jazz New York, pa je letos z več kot stotimi izdajami (Barry Guy, Irène Schweizer, Koch-Schütz-Studer, Elliot Sharp, Anthony Braxton, Fred Frith …) zaokrožila dvajsetletnico obstoja in se iz Landoltovega doma končno preselila v lastne prostore. Za izboljšanje delovnih razmer lokalnih glasbenikov z organizacijo koncertov ob tem že desetletje skrbi glasbeniška iniciativa saksofonista Ohr Omrija Ziegeleja in bobnarja Dietra Ulricha.

Eden izmed rezultatov delovanja te majhne, a angažirane in povezane skupnosti je Unerhört, festival jazza in svobodno improvizirane godbe, ki je v koprodukciji Rote Fabrik, Fabrikjazz in kolektiva Ohr doživel svojo peto izdajo. Čeprav njegova programska usmeritev ni omejena na domače glasbenike, kakor, denimo, v primeru tudi kadrovsko sorodnega festivala v Schaffhausnu, so slednji med nastopajočimi v večini. Hkrati pa jim Unerhört ponuja možnost, da se tudi sami vključijo v organizacijo festivala, ki je sicer na plečih Fabrikjazz. Pianistka Irène Schweizer ter že omenjena Omri Ziegele in Dieter Ulrich to možnost izkoriščajo s koncerti in delavnicami na šolah, s katerimi skušajo improvizirano glasbo in radikalnejše oblike jazza približati mlajši publiki. Spisek nastopajočih na letošnjem festivalu razkriva, da se mnoga imena nastopajočih ponavljajo iz prejšnjih let. Vendar to ne pomeni, da je bazen lokalnih glasbenikov za takšen letni dogodek premajhen. Politika festivala namreč narekuje, da se lahko gostje sami odločijo, s kom bodo igrali. Posledica tega je, da se isti glasbeniki združujejo v različnih kombinacijah, ki dajejo v skladu z jazzovsko tradicijo vedno znova enkratne, enkrat bolj drugič manj uspešne rezultate. Na ta način dobijo mlajše generacije priložnost, da igrajo s starejšo gardo, obenem pa poteka v neformalnem ozračju – kakor smo se lahko prepričali na mestu dogodka – živahna komunikacija o sami glasbi.

»Transgeneracijski« nastopi, ki smo jim bili priča letos, so se večinoma izkazali za tvorne. Med njimi naj omenimo kvartet Makaya and the New Tsotsis v Baslu živečega Makaye Ntshoke, nekdanjega bobnarja Dollar Branda, ki je ob sebi zbral trojico mlajših švicarskih glasbenikov. Posebno omembo med njimi si zasluži 32-letna pianistka Vera Kappeler, ki je po mnenju nekaterih naslednica Irène Schweizer. V razširjeni postavi je nastopil trio Koch-Schütz-Studer, ki koplje po niši, imenovani »hardcore komorna glasba.« Akustične, minimalistično-ambientalne improvizacije, v katere posega s programirano in z živo elektroniko, je izvedel s peterico gostov, njegovo zvočno sliko pa je nadgradila igralka Suzanne Zahnd z dovolj intrigantno interpretacijo punkovske poezije. Nenezadnje naj izpostavimo še nastop saksofonista iz big banda, Tommyja Meierja, Root Down, ki se vešče giblje med improvizacijo, kompozicijo in afriškimi vplivi, tokrat z Irène Schweizer za klavirjem. Prav Root Down so bili kot ena izmed züriških velikih zasedb v ospredju festivala, ki je prva dva dneva sicer namenil drugi večji formaciji Billiger Bauer Omrija Ziegeleja – koncertoma, ki smo ju žal zamudili. Zato pa smo s toliko večjim zadovoljstvom spremljali mlado šesterico Gruppe 6, na čelu katere je 33-letni trobentač in skladatelj Manuel Mengis. Sekstet, ki je lani za baselsko založbo Hatgut objavil prvenec Into the Barnm, je prikazal suvereno igro, v kateri spaja free jazz in rockovske prijeme.

Kakor rečeno, Unerhört ni omejen na lokalno dogajanje. Poleg kopice projektov domačinov, kot so Omri Ziegele, pihalca Hans Koch in Tommy Meier ali veteranke Irène Schweizer, je festival v svoji kratki zgodovini v Zürich pripeljal še Loxa Coxilla, Roscoja Mitchella, ICP Orchestra, Alexandra von Schlippenbacha (z Globe Unity Orchestra in programom Theloniousa Monka Monk’s Casino), Steva Lacyja, Lauren Newton idr. Letos se je Moods dodobra napolnil na sklepnem večeru s kvintetom Dava Hollanda, pred katerim pa je nastopil zvočno dosti bolj zanimiv »defonični« dvojec kontrabasistov Daniela Studerja in Petra K. Freya. Enega bolj radikalnih improvizacijskih večerov je zagodel še trio Wardrobe s tolkalcem Rogerjem Turnerjem, vsestranskim pianistom Stevom Beresfordom in basistom Joejem Williamsonom.

Polona Poberžnik