Letnik: 2007 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Aleš Rojc

ALL FRONTIERS ’06

Sala civica Bergamas, Gradišče ob Soči, Italija, od 24. do 26. 11. 2006

Le dobro poldrugo uro od glavnega mesta naše zatohle deželice, nedaleč od razmejene Gorice je prizadevnost organizatorjev in ljubiteljev drugačne glasbe »na meji« dala festival All Frontiers, ki na naše veselje različne glasbene poslastice ponuja za povrh še brez vstopnine. Gre za še enega med festivali, ki se skupaj s tistimi v Cerknem, Sajeto v Tolminu ali Iz(z)venom v Mariboru zavedajo zapadlosti glasbenih omejitev in v svoj program uvrstijo nekaj, »kar ni jazz«, ter sežejo po široki paleti improviziranih muzik na mejah običajnih zvočnosti. Tako nekako bi vsaj lahko opisali ponudbo, ki jo je omenjeni festival dal zadnji novembrski vikend.

Trodnevni festival je začel s solističnim nastopom Sylvie Hallett, sicer violinistke, ki pa z lokom potegne tudi po kakem drugem predmetu. No, poleg nje je spodaj podpisani del ekspedicije zamudil še daljšo kompilacijo videoposnetkov z lanske edicije taistega festivala in prisopihal na, po mnenju nekaterih obiskovalcev, najzanimivejši del tistega večera. Zaključil ga je – pogojno rečeno – trio, v katerem Joel Ryan procesira zvoke, ki jih v živo proizvajata saksofonist Evan Parker in vokalistka Sainkho Namtchylak. Pogojno rečeno trio zato, ker se je nastop osredotočil na odnos v realnem času proizvedenega zvoka in njegove sočasne modulacije in preoblikovanja skozi računalniški vmesnik večinoma v dveh duetih. V osrednjem delu koncerta sta se ob Ryanu za računalnikom izmenično zvrstila oba ostala instrumentalista. Pri tem pa računalniški delež ni bil v poljubnem oblikovanju in zoperstavljanju nastopajočim njunih lastnih posnetkov, pač pa v izkoriščanju posebnosti trenutnega zvočnega vira. Sainkho je ob tem več kot popravila medel vtis z nastopa pred nekaj leti v Mariboru; grleno petje se je tu odlepilo od svoje »tradicionalne« rabe, Sainkho pa je pustila tonom odzveneti in oblebdeti. Na to je Ryan dodajal visoke alikvote, učinek pa je bil v prepletenosti in mešanju početij obeh. Podobno kot pri drugem duu z Evanom Parkerjem, ki, zazrt v zvočnost s saksofonom, ravno tako pusti slišati predvsem neodigrane tone, in v ponovitvi, ko so se na odru zopet pojavili vsi trije, glasbe nismo poslušali v njenem časovnem minevanju, pač pa spričo krožečih »fraz« v podaljšanem trenutku, skozi vtis materialne prisotnosti zvokov v prostoru.

Ravnokar zapisano bi sicer lahko veljalo za velik del nastopov na letošnjem All Frontiers festivalu, vsekakor pa tudi za prvi nastop naslednjega večera, ki je v programu dobil opis »zvočna avant-arhitektura«. Janek Schaefer obratuje na gramofonu ter CD-predvajalniku in, kot je na po svoje zabaven način uvodoma pojasnil sam, pri obdelavi materiala z nosilcev zvoka pusti vdirati naključja oziroma »napake«, kar smo kasneje lahko slišali skozi zamike v ritmih in digitalne šume, ki so majali sicer prostrano pokrajino vinilnih oziroma digitalnih vijug. Na začetku se je Janek soočil s ploščo nekega starega lokalnega pevca šlagerjev, iz katere je skozi nizanje zank posnetka glasu in delov pesmi oblikoval sanjavo ambientalno zvočno zmes. Ta se je nadaljevala v podobnem početju z Janekovo lastno zbirko plošč iz zgodovine elektronskih ali pač pop muzik, pospremljenim z videokolažem, ki pa k zvoku ni dodal kakega bistvenega pojasnila. Subtilno in mimo glasbenih pravil harmonije prijetno zastavljeni večer je smiselno nadaljeval še en »računalnikar«, Antonio Della Marina, ki obdeluje precej bolj abstraktno materijo elektronskega šuma. Brez dodatne slike in v dokaj statični prisotnosti glasbenika za namiznim računalnikom je njegova stokrat prelomljena paleta šumov in tišin delovala precej bolj abstraktno in minimalistično; a vseeno prostornosti lebdečih, čeprav ostrih zvokov skozi občutek zvočne kompozicije ni zapustil pomirjujoč in zasanjan učinek. Temu je sledil solonastop Evana Parkerja, staroste angleške improvizirane muzike, ki s pomočjo tehnike krožnega dihanja napiha neprekinjeni plaz kratkih tonov. Učinek njegovega igranja gre spet iskati »med vrsticami« oziroma je konkretno slišen skozi neodigrane note. Če je dan poprej to poudarila računalniška modulacija Joela Ryana oziroma snemanje ter preoblikovanje Parkerjevega zvoka v realnem času, pa je učinek zahteval malce večjo pozornost na solističnem in tudi daljšem koncertu. S tem se je tudi smiselno zaokrožil sobotni del festivala, ki pa je vseeno ponujal še eno neprijetno presenečenje; predstavljala sta ga Susie Ibarra na preprostih, repetitivnih ritmičnih vzorcih gamelana, ki so klicali po večji kompleksnosti ali interakciji z drugim »glasom«. Ta pa je skozi računalnik in občasno bobnanje Roberta J. Rodrigueza prej »motil« s pompoznimi, dostikrat tudi čisto ven štrlečimi ritmi. Duo z imenom 7000 Mysteries »Electric Kulintang« je sicer brez nam jasnih razlogov koketiral z mešanjem elementov etna in elektronskih ritmov v tehno- ali breakbeat-etno maniri. Vseeno je koncert minil ob prijetno napolnjeni mestni dvorani začuda obsedele publike.

Najbolj množično pričakovan in tudi obiskan je bil zaključni del festivala, kjer smo imeli po dolgem času v večji bližini spet priložnost srečati Paula Millerja oziroma DJ Spookyja. Temu sta predhodila klavirski nastop pošteno nasekanega Američana Charlemagna Palestina, ki je svoje uvodne in komične obredke zaokrožil z repetitivnim iskanjem posrednih zvočnih učinkov med klavirskimi tipkami, ter precej medel performans Sabine Meyer. DJ Spooky, ki je edini uspel zapolniti dvorano daleč preko njenih sedežnih kapacitet, je predstavil svoj koncept predrugačenja in redefiniranja pop godb skozi plošče in video. Sam je s priljudno verbalno predstavitvijo svojega početja morda malce klišejsko skušal umestiti v »umetnost hrupa« italijanskih futuristov. Po našem mnenju taka predstavitev Spookyjevega početja sicer ne opiše povsem, a ga nikakor tudi ne zasenči. Začel je udarno, z daljšo gramofonsko akrobacijo, v kateri je izhajal iz svojega prispevka za pred leti Stevu Reichu posvečeni kompilaciji z naslovom City Life. Tematika mestnega vrveža in sinhronega predajanja zvokom je kasneje vključevala še simetrično obdelano videologijo newyorških železnih konstrukcij. Malce bolj všečen, a hkrati duhovitejši je bil Spookyjev ošvrk na ameriško kulturno industrijo skozi Hendrixove kitarske rife ter histerične refrene beatlomanije, s čimer pa je koherenca nastopa vključevala vse uporabljene glasbene materiale skozi njihovo potujitev v 'hrupu' z rahlim plesnim poudarkom. Spooky je bil vsekakor dovolj udaren in refleksiven, a tako kot so mu plošče zlahka stekle pod prsti, tako je tudi neproblematično odšel skozi ušesa brez zvočnih učinkov, kot smo jih skozi podoben potujevalni pristop zaznali pri na primer dan prej slišanem Janeku Schaeferju.

Letošnji festival All Frontiers se nam je tako vtisnil v spomin skozi zvočne raziskave in mešanje različnih pristopov, ki ne dopustijo kvazivisoke kontemplacije, ampak raje in zlahka potopijo v posamično občutje skozi že malo potrpežljivo poslušanje. V spominu tako med posamezno slišanimi muzikami ne moremo več ločevati po uporabljenih tradicijah ali glede na bodisi tradicionalne bodisi tehnološke načine posredovanja, pač pa prej po posrečenosti njihovih zvočnih odpiranj.

Aleš Rojc