BARRY GUY NEW ORCHESTRA IN GUY/ GUSTAFSSON/ STRID

Cankarjev dom, Ljubljana, 2. 12. 2006

Eden vodilnih evropskih improvizatorjev, angleški kontrabasist Barry Guy nas je pred leti na ljubljanskem jazz festivalu navdušil v različnih manjših formacijah, tako na izjemno predanem in navdahnjenem solonastopu v Gromki kot v kombinaciji z drugimi glasbeniki, denimo v duu s svojo življenjsko spremljevalko Mayo Homburger, ki je predstavil nove, drzne, poučne poglede na baročno in improvizirano godbo. Prav na sklepnem dogodku letošnjega Cankarjevega jazza, abonmaja, ki se je dobro prijel med občinstvom in ki spretno in vešče krmari med raznolikimi odvodi novega jazza, improvizacije in nove muzike, se je Guy predstavil kar z dvojnim odmerkom svoje glasbe, ki se prav tako – njegova izbira je bila glede na naravnanost abonmaja več kot primerna – giblje med zgoraj naštetimi glasbenimi poetikami. Organizator se je dobro odločil in večer tudi prostorsko razdelil; prvi koncert z Guyevo kompleksno in nadvse uglašeno desetčlansko druščino je potekal v Linhartovi dvorani, bolj udaren in zvočno nebrzdan nastop s triom pa se je odvil v bolj sproščenem ozračju Kluba CD. (To je bil tudi zadnji nastop pred obnovo kluba, v katerem se v prihodnje obetajo žanrsko še bolj raznovrstni in še številnejši glasbeni dogodki.) Guyev »mali big bang«, kakor rad imenujem novodobne formacije svobodomiselnih muzikov, gotovo sodi med tovrstne najboljše. Zadostuje že pogled na seznam udeležencev, kjer najdemo znana imena (kar nekaj smo jih že slišali pri nas), ki bi v različnih kombinacijah s svojimi sotovariši iz orkestra gotovo lahko zapolnili program nekajdnevnega festivala. Konec koncev smo eno takih »notranjih« zasedb slišali v drugem delu večera. Trio Guya, Gustafssona in Strida je dodatno dopolnil naše že tako obsežno vedenje o zmožnostih takih zasedb, predanih improvizaciji in veseli medigri ter sesuvanju kanonov. Udarna, nabrita godba, ki se nenehno spreminja, poudarek katere je hkrati na vodilnem instrumentu (v tej vlogi so se znašli vsi trije glasbeniki) ter na njegovem sinergičnem mnogogovoru z ostalima dvema. Obenem pa je akcijska trojka velikokrat postregla z bučno in dinamično ter slastno in sočno godbo, v kateri so bili vsi trije hkrati videti oziroma slišati kot usmerjevalci zvokovnega dogajanja. In še: kljub mestoma huronskemu zvoku je bilo jasno, da gre (spet!) za komade z razvejano konstrukcijo ter pretanjeno, pretkano uravnovešenostjo med seboj dopolnjujočih se usmerjevalcev zvočnih silnic. Še zlasti v spominu odmevajo Guyeve mesnate, neujemljive, malone nadrealistične lestvice ter Gustafssonovo izvabljanje skorajda nezemeljsko zvenečih zvokov iz flavtofona, neobičajne kombinacije flavte in saksofona. Če je slonel ušpičen in žgoč nastop tria na free jazzu in prosti improvizaciji, pa je desetčlanska banda poleg teh postavk vključevala še občutno mero nove, k avantgardi nagnjene muzike, čeprav so igrali po notah ter pod vodstvom Guya, ki je zagnano dirigiral; tako z mahajočima rokama v zraku kot tudi takrat, ko je kompleksno partituro z albuma Oort-Entropy usmerjal z igro na kontrabasu, je bil občutek spontanosti godbe tako rekoč otipljiv. Barry Guy New Orchestra je jasno dedič legendarne The London Jazz Composers Orchestra, ki v manjši (in pomlajeni) zasedbi z isto močjo ustvarja neverjetno napeto in asociativno mrežo sozvočij. Poslušana skladba je, kot rečeno, zelo kompleksna, saj se istočasno niza kar nekaj glasbenih tokov, ki jih glasbeniki pazljivo razpirajo, poglabljajo, zgoščajo ter tudi razsuvajo. Razburkani deli so se v hipu izmenjvali z umirjenimi, resignirajočimi ter sem ter tja celo poudarjeno liričnimi pasažami. Za te je najbolj skrbel pianist Agusti Fernandez, enako vešč v nizanju atonalnih grozdov ali živčnega prebiranja po notranjosti klavirja, kakor tudi v subtilnem prebiranju tipk, lirizmu počasi odvijajoče se eterične melanholije. Slednje pravzaprav ni bilo veliko, bolj v skrbno odmerjenih odmerkih, ki so ravno prav »sedli« med razviharjene in bučne sekvence. Fernandeza bi si gotovo še kdaj želeli slišati na solokoncertu! Guy pa se je izkazal ne le kot virtuozen glasbenik, temveč tudi kot izjemno rahločuten dirigent, ki je z lahkoto (tako se vsaj zdelo) prisluškoval in opazoval svoje zvočne tovariše, jih bodril, podžigal in umirjal, vsa ta njegova prizadevanja pa so pripeljala do sijajne igre članov zasedbe ter enovitega, impresivnega in sugestivnega glasbenega sunka, ki je minil v hipu. Bravo!

Mario Batelić