VLADO KRESLIN: VENCI

Cankarjev dom, Ljubljana, 7. 12. 2006

»Posluh pa duša je eno te isto.« Že vrabci na strehah čivkajo, da je Kreslin avtorsko pesem osvobodil okov knjižnega jezika in dal veljavo prekmurščini. Le korak dlje od zvena jezika pa se je ugnezdila tiha vera, da je Kreslin glasnik prekmurske duše. Tako je prepričljiv v izvajanju spevnih, počasnih, »skoraj ljudskih« pesmi, da smo kar privzeli, da je prekmurska duša melanholična in sentimentalna, saj tavanje pogleda po prostranem horizontu prekmurske ravnice v njej domnevno vzbuja posebne vrste otožnost. Vlado Kreslin zna vnovčiti potencial tega verjetja, ki nam ga je spretno podtaknil. Pri tem je maksimalno iskren (kdo pa še zmore z užitkom na oder povabiti svoje starše?). Njegov glas seže od raskavega šepetanja prek mehkega božanja do zanosnega petja, ki objame vso dvorano. Ne varčuje s čustvi. Publika že od tretje skladbe Vsi so venci vejli naprej, ko se Kreslin pridruži petčlanski Mali beltinški bandi, izkoristi vsako priložnost, da lahko ploska in poje z njim. Zvestih in novih poslušalcev vseh generacij je bilo na letošnjem tradicionalnem koncertu za tri polne Gallusove dvorane Cankarjevega doma.

Med glasbenimi sklopi je Kreslin iz svoje nove knjige Venci – Povest o Beltinški bandi premišljeno in doživeto, z veščino pravega »ljudskega« pripovedovalca prebiral utrinke svojih dogodivščin s člani legendarne Bande, ki so v sočni govorici šele zares zaživeli. Prvi del koncerta je bil sestavljen iz preizkušenega repertoarja po občutju »prekmurske duše«. Otvorila ga je Mala beltinška banda, ki je zaigrala tri ljudske viže v maniri tradicionalnih prekmurskih band na violino, klarinet, cimbale, harmoniko in bas. V Prekmurju že dobro desetletje poteka sistematično gojenje ljudske glasbene tradicije med mladimi, iz nje ali ob njej pa so se razvile mnoge zasedbe, ki obujajo folk, med drugimi Marko banda, Mlada beltinska banda, Črno bela muzika, Sraka banda, Mala beltinška banda.

Mladeničem iz Male beltinške bande se je nedvomno zdelo imenitno nastopati v osrednjem slovenskem kulturnem hramu, a jim je ozvočenje pri predstavitvi lastnega izraza naredilo medvedjo uslugo, saj je bil zvok posameznih instrumentov votlo doneč in hreščeč, tako da sem ob Nede mi več rasla ugibala, ali morebiti ne igrajo na playback, na katerem se vrti nekakšen starinski dokumentarni posnetek stare Beltinške bande izpred druge svetovne vojne. Tudi v nadaljevanju koncerta so se pri nekaterih skladbah melodične linije posameznih instrumentov in besedila pesmi razmazali do nerazpoznavnosti v neznosen trušč. Violina Sama Budne je v visokih legah parala ušesa tudi tistim, ki smo vajeni tako violine kot decibelov. Z gosti je bilo tako, kot je ponavadi. So kratka zanimivost, popestritev koncerta. Nekaterim je dana možnost, da se predstavijo, drugi pa pomagajo napolniti dvorano. Pred koncertom je bilo slišati gospe, češ da so prišle predvsem zaradi Draga Mlinarca, ker da ga že dolgo niso videle v živo. Ko je prišel na oder, je završalo: »Je pa starejši, kot se ga spomnimo.« Le redkokdaj se zgodi, da bi bili gostje vpeti v tkivo koncerta – ne vemo, ali gre za premalo vaje in razmisleka ali pa, nasprotno, za premišljen koncept »nenavezanosti«. Zelo posrečena naveza in eden od vrhuncev večera je bila izvedba skladbe Namesto koga roža cveti, v kateri je nam vsem domačo madžarsko kavarniško violinsko melodijo eksotično interpretiral indijski violinist Sharat Srivastava. Drugi posrečen trenutek sodelovanja je bil glasbeni »most« v odmoru med obema deloma koncerta, ko so člani Bande in nekateri Kreslinovi sodelavci iz zaodrja z vsemi mogočimi instrumenti prečkali dvorano, se povzpeli na oder ter poniknili v zakulisje. Drago Mlinarec, slavni hrvaški kantavtor in nekdanji vodja rockovske Grupe 220, je bil predstavljen zgolj kot Kreslinov glasbeni vzor iz mladih let, katerega melodije ima srednja generacija še vedno v ušesih. Ravno toliko tehtno, da bo skladba Grad v duetu z Dragom Mlinarcem pomnik starega znanstva in gradivo za enega od prihodnjih Kreslinovih albumov.

V drugem, rokerskem delu koncerta so bili nadvse korektno izvedeni domovinski sklop Rož, Podjuna, Zila in Prešernova Vrba ter pesmi z albuma Ptič. Vrhunci drugega dela koncerta so bili Pot v raj, legendarna Od višine se zvrti, ki jo je Kreslin izvedel z zanosom, kot da mu gre za življenje, občinstvu pa so privrele solze v oči, ter še kako aktualna Črna kitara, ki smo jo nehote poslušali kot pričevanje o medsebojnem sožitju Prekmurcev in prekmurskih Ciganov. Navdušili sta energija in povezovalna moč Vlada Kreslina, od »rezidenčnih« glasbenikov pa sta izstopala klaviaturist/pianist Tomaž Pačnik, ker je učinkovito in inovativno izkoristil svoje solotrenutke, ter multiinstrumentalist Iztok Cergol, ki je z navdušujočo zavzetostjo igral na vse instrumente, od saksofona, trobente, harmonike do violine, pa še pel zraven. Dramaturgijo triurnega koncerta so glasbeniki zaokrožili s tradicionalnim obredom dolgoveznega prihajanja in odhajanja muzikantov z odra, saj se jih je na njem zvrstilo več kot dvajset. In »ostala je samo žalost za harmoniko, za gitarami, za orglami, za saksofonami in za klarinetami«, poslušalci pa so vse prej kot žalostni zapuščali dvorano. Čemu bi odkrivali Ameriko, če pa preizkušeni koncept že okroglo število let deluje in ljudi navdušuje? »Vsak si želi, da bi preživel svoj čas korektno, kar se da.«

Katarina Šetinc