THERMALS

KSET, Zagreb, 8. 12. 2006

Thermals niso neznanka zagrebškemu, hrvaškemu občinstvu rocka. Po lanskem nastopu pred Mikom Wattom so se v začetku decembra v okviru nove evropske turneje vrnili na mesto zločina. Domišljena tretja plošča The Body, The Blood, The Machine je še enkrat obljubljala vroč koncert. Skupina je nevaren krik aktualne neodvisne, underground scene. Je portlandski križanec Wipers in Dead Moon, ki ima karmo Pixies in se ponaša s senzibilnostjo Placebo in je kot novosadska skupina Obojeni program alter popovsko avtentična. Energija, sporočilnost, sproščenost, vihravost in še kakšen pohvalen atribut seva z vseh albumov teh varovancev današnje znamke Sub Pop, kjer imajo očitno še vedno dober nos in predvsem odličen okus. Tako nevarnega power pop benda že dolgo nisem slišal, kaj šele videl. Razlog več, da sem pustil lene, nezainteresirane prijatelje v Ljubljani in se sam odpravil v zagrebški KSET.

Pričakala me je nabito polna dvorana. Med drugim so se sukali Hüsker Dü in stopnjevali pričakovanje. Dobro vzdušje in toplo pričakovanje nastopa tega nekoč tria, danes okrepljenega z novim kitaristom, je bilo hitro poplačano. Brez nepotrebne vzvišenosti je skupina stopila na oder in v dobri uri »odprašila« pozitivno naravnan koncert. S svojimi metaforičnimi besedili so se potrdili kot nevaren političen (anti)ameriški artikel, kar jih (bo) verjetno pomembno ovira(lo) pri prodiranju na komercialna polja globalne alternativne scene. Opravka imamo z protiodgovorom na skupine kalibra Franz Ferdinand ali Arctic Monkeys. Nizanje skladb z vseh albumov, s seveda obveznim poudarkom na zadnjem, je bilo nevsiljivo, brez visoko letečih napovedi ali družbeno-političnih pridig. Izoblikovana in dovršena koncertna skupina se je na tem zagrebškem koncertu zlila s publiko, jo podpihovala k sproščenemu komuniciranju in odzivanju. Predano pozibavanje in skakanje prvih vrst, kjer je skoraj vsaki drugi obraz pel skupaj s frontmanom Hutchom Harrisom, je potrjevalo očitno zvestobo publike. Mladi obrazi na odru in pred odrom so žgečkali z dražom koncertne skupnosti in vse skupaj je odtisnjeno v spomin kot eden tistih nepozabnih majhnih koncertov, ki se je končal s solistično točko že omenjenega Harrisa, ki je izpadel kot novodobni Jonathan Richmond in potešil žejo publike, ki jo je po ekstazi vrnil v surovo realnost.

BIGor