10 let založbe Constellation

Naprej v preteklost

Ali veste, v čem se med drugim razlikujejo neodvisne založbe in velike, korporativne združbe? Paradoksalno morda, ampak neodvisne založbe zelo rade praznujejo obletnice obstoja oziroma delovanja, medtem ko pri velikih tega ni. Potemtakem bi kanadska založba Constellation sodila med velike, kajti svojih 10 let obstoja ni obeležila z »običajno« pregledno zbirko na več cedejih, s koncertom ali čim podobnim. Ne, iz »nagovora« na njihovi internetni strani izvemo, da so trije ožji sodelavci tisti večer le pošteno nazdravili in poslušali izbor glasbe, po eno skladbo z vsake od 45 dotedanjih izdaj.

To, da jih sama obletnica delovanja ne zanima, je le ena, morda kar edina vzporednica, ki Constellation bliža za profitom gnanim založbam. V času, ko je glavno gonilo »napredka« nižanje stroškov, racionalizacija poslovanja, čim hitrejše oplajanje kapitala, iskanje novih načinov prodaje posnetkov, se Ian Ilavsky in Don Wilke, ustanovna entuziasta založbe Constellation, še dobro upirata »sodobnim« načinom delovanja v glasbeni industriji, saj njuna dejavnost prej kot na industrijo spomni na manufakturo. Največjo skrb posvečata svojim varovancem, z njimi ohranjata oseben stik, skrbita za prepoznavno grafično podobo plošč in prav vse izdaje se dobi na visoko kvalitetnem 180-gramskem vinilu. Tudi CD-plošče so vložene v ovitek, ki je pomanjšana imitacija dvojnih ovitkov vinilnih albumov. »Očitno je zastonjski dostop in zavračanje plačila za glasbo postala vsesplošna navada. To je postala težava ne le za velike založbe, ampak tudi za nas manjše. Bistvo problema, kar se nas tiče, leži v potrošniški etiki. Glasbenega navdušenca ne moreš prepričati v plačilo tako, da preprečiš piratstvo s kodami in drugimi varnostnimi ukrepi,« preko elektronske pošte Ian razgrne znane nadloge glasbenih založnikov v digitalni dobi in ponuja možnost, »lahko le upaš, da bo dovolj zvestih, lojalnih ljubiteljev razumelo, da nekatere založbe – in Constellation je najboljši primer – služijo SAMO s prodajo dejanskih plošč in ne iz kakšnih drugih virov (licence, reklame, filmska glasba, drugi izdelki). Torej, vse, kar lahko naredimo, je, da opozarjamo ljudi na naš način in upamo, da bo naša pozornost do podrobnosti (posebni ovitki, etična in skrbna produkcija, majhna proizvodnja) opogumila ljudi in jih pripeljala do zavestne odločitve, dejanskega nakupa.«

Zbogom, ti črni osvajalec!

V nasprotju s splošnim prepričanjem Godspeed You Black Emperor! (GYBE!) niso bili hišna skupina Constellation. Vsaj dobesedno vzeto ne. Constellation je res objavila njihov prvi album, f#a#∞, a ga je zaradi začetnih finančnih omejitev natisnila le v 500 kosih in le na vinilu. In potem se je dober glas praktično širil z ustnim izročilom. Ta glas je prišel tudi do ušes odgovornih pri čikaški založbi Kranky, ki je takoj vzpostavila stik z GYBE! in podpisala snemalno pogodbo za naslednja dva albuma. Constellation je ostala le pravica do tiskanja vinilnih izdaj, ki so se prodale v znatno manjšem številu. Torej je šele založba Kranky poskrbela za širšo afirmacijo ansambla GYBE!. Res pa je, da so vse do danes nekdanji člani GYBE! najožji člani »družine« Constellation. Tudi to je ena posebnost založbe, medsebojno sodelovanje, tudi prehajanje glasbenikov iz ene skupine v drugo, večina plošč je bila posneta v istem studiu (Hotel2Tango) in pod producentsko roko Efrima Menucka. Dovolj razlogov, da imajo skoraj vse plošče »podoben«, razpoznaven zvok.

Constellation se z načinom delovanja vrača v zlate čase neodvisnega založništva, ko so bile odločitve, kako in kakšno glasbo objavljati, res neodvisne, ko je bila vzpostavljena neodvisna distribucijska mreža. Danes se želi velika večina »neodvisnih« založb le čim prej prodati velikim … »Produkcija in/ali distribucija preko velikih založb in multinacionalk je predvsem etično vprašanje, osnovano na širši analizi postindustrijske kulture, poznega kapitalizma in izkoriščanja socialnega in naravnega sveta. Seveda je vse medsebojno povezano in dejstvo, da pomeni vpletenost z 'velikimi' izgubo ustvarjalnega nadzora nad glasbo, ni tako alarmantno kot preprosto dejstvo, da 'veliki' nimajo časa za nekaj, kar ne poganja ogromnega budžeta in prodaja ne dosega številke več deset tisoč. Založbe, kot je naša, kjer je pomembno že ustno izročilo, in ko ustvarjamo profit že pri nizki prodaji, ker ne trošimo tisoče dolarjev za promocijo, 'velikih' ne zanima.« Constellation ne plava z glavnim tokom, v vseh negativnih tendencah vidi celo priložnost zase in podobno misleče: »Ampak prihodnost je v naših rokah, edina možnost je ponovna močnejša povezava dejansko neodvisnih načinov komercialne izmenjave, in če bo dovolj neodvisnih založb, trgovin in distribucij preživelo trenutno vojno prevzemov, bo to podlaga za preporod neodvisne medodvisnosti.«

Constellation je podobno kot večina pravih neodvisnih založb nastala iz potrebe. Ian in Don sta bila najprej koncertna organizatorja, začetnika in pobudnika razcveta scene v Montrealu (več o tem preberite v prejšnji številki Muske). V začetku devetdesetih let je bilo lastnikom barov in klubov lažje najeti didžeja, ki je skrbel za glasbeno kuliso, kot nadležne in dražje izvajalce v živo. Ti so morali marsikje celo plačevati, če so želeli nastopiti. Ian in Don sta dejansko začela iz nič. Enkrat mesečno sta dnevni prostor v najetem stanovanju preuredila v koncertno prizorišče, ko so koncerti pod skupnim nazivom Musique Fragile postajali vse bolje obiskani in pogostejši, sta našla ustrezen prostor v zapuščeni stavbi v industrijski coni. Ian je imel tudi svojo skupino, Sofa, in kar naenkrat so se porodile zamisli o založbi. In potem so se spoznali še z GYBE!.

Zbogom, stroga politika

Danes se vse prevečkrat dogaja, da se želijo »neodvisne« založbe le čim prej prodati velikim, in podobno velja tudi za nekatere izvajalce. Ali postanejo preprosto preveliki, preveč priljubljeni, prodajo preveč plošč, da bi jih lahko ustrezno podprla majhna, neodvisna založba. Večkrat se je zgodilo, da se je v trenutku, ko se je kateremu od varovancev posrečil veliki met in je prestopil k veliki založbi, neodvisna založba znašla v težavah; ko so se prodali Hüsker Dü, je založba SST životarila, ko so pri Sub Popu prodali Nirvano, se nekaj let niso pobrali, ko so razpadli The Smiths, je za nekaj let utihnila tudi Rough Trade, ko razpadli Happy Mondays in so si New Order vzeli nekaj let premora, je vrata zaprla Factory. Podobna težava bi se lahko pojavila pri Constellation, saj so GYBE! svoj zadnji album le objavili pri njih tudi na CD-plošči, ko so že postali svetovni fenomen. Zaradi višje naklade plošče se je zapletla sama logistika poslovanja, a »k sreči« je ravno Yanqui U.X.O. v komercialnem smislu manj uspešen album GYBE! in izkazalo se je, da tudi poslovilen. Ian vidi tudi pozitivno plat: »Ko so leta 2003 GYBE! oznanili svoj nedefinitivni umik, je Constellaion delovala že šest let in objavila 30 plošč. Takrat smo že vzpostavili odlične stike z neodvisnimi distributerji in razvili majhno, a zvesto bazo ljubiteljev, ki se je zanimala za večino naših izdaj. Razpad GYBE! ni vplival na založbo predvsem zato, ker smo medtem uspeli prepričati ljudi, da imamo dokaj različne skupine in glasbo in da ni vse, kar objavimo, 'stranski projekt Godspeedov' ali 'mračen instrumentalni postrock'. Če že kaj, potem je razpad GYBE! pripomogel k lažjemu prepoznavanju ostalih izvajalcev – saj ne, da bi si želeli njihovega razpada, ampak absolutno smo podprli njihovo odločitev v izogib fizični, psihični in ustvarjalni izčrpanosti.«

Constellation je ostala pri dveh stalno zaposlenih in nekaj občasnih pomočnikih, ki uspejo letno »proizvesti« največ šest albumov. Ne da bi posebej načrtovali, jim vsaj enkrat na leto uspe objaviti širše odmevno ploščo, tako, ki posredno vzbudi zanimanje za ostale izvajalce pri Constellation. Po samoukinitvi GYBE! so nekaj časa pritegnili pozornost Do Make Say Think s podobno instrumentalno glasbo, s tistimi dolgimi, izmenjujočimi valovi tišine in hrupa. Tudi Efrimova nova skupina, Thee Silver Mt. Zion, je sčasoma postajala »resna«, stalna zasedba in ne le prostočasni projekt. Istočasno so postopoma, a vse bolj evidentno, Efrim in njegovi začeli uvajati petje. Ker se je zasedba kar večala in večala in so praktično vsi tudi peli, je nastal pravi zbor z imenom Tra-La-La Band, ki se je priključil »osnovni« zasedbi Thee Silver Mt. Zion. Tista sporočila, ki so bila pri GYBE! »le« natisnjena na ovitkih plošč in izpovedana v intervjujih, so skozi petje našla jasnejšo obliko. Vsi se trudijo peti izven pravil, razglašeno oziroma neubrano. Poglavitni nameni so zbrani kar v naslovu ene izmed njihovih plošč – This Is Our Punk Rock. Seveda punkrock po drži, strogem ločevanju med populizmom in avtorskim, izpovednim pristopom. Če bi iskali temeljno razliko med zgodnjimi izdajami pri Constellation in novejšimi, objavljenimi v zadnjih letih, bi naleteli na porast plošč s pravim petjem in s pravimi pesmimi. Efrimovi spremembi podajanja sporočil so sledili še mnogi, tako danes skoraj ne moremo več govoriti o Constellation kot domovanju instrumentalne, t. i. postrockovske glasbe. Novejša glasba pri Constellation je vse manj »post«, ne išče več »novih« načinov izražanja, kvečjemu avtorsko ponovno definira že zavržene pristope.

V strogi »politiki« založbe Constellation se najdejo izjeme, pravzaprav jih je vedno več. Do Make Say Think prihajajo na primer iz Toronta in snemajo v lastnem studiu. Carla Bozulich je prva nekanadska izvajalka, ki je objavila ploščo pri Constellation, in očitno se bo ta praksa nadaljevala: »Upamo, da se bo. Vzpostavili smo nekaj zares krasnih stikov in prijateljstev z različnimi umetniki širom sveta, in ko se nekateri odločijo priti sem v Montreal in so voljni snemati z tukajšnjimi glasbeniki, smo vedno pripravljeni posnetke objaviti, če so zadovoljni vsi vpleteni. Še vedno pa kot vedno posvečamo največjo pozornost lokalnim umetnikom.« Carli skoraj niso mogli odreči, saj je že dolga leta velika ljubiteljica glasbe, ki jo objavljajo, ko si je snemanja zaželela v studiu Hotel2Tango in ob pomoči čim širše družine. Vesela je lahko tudi Carla, saj vseh dospelih demoposnetkov, tistih, ki bi radi prišli pod okrilje založbe, Ian in Don ne uspeta niti preposlušati. Eno od zgodnjih načel založbe je bilo tudi, da plošč ne bodo prodajali preko velikih trgovskih mrež, Virgin ali Amazon. Po zaslugi lokalnih distributerjev se nekateri naslovi najdejo prav v ponudbi teh. In nenazadnje so pri Constellation »začeli s komercialno prodajo digitalnih posnetkov preko nekaterih skrbno izbranih neodvisnih internetnih strani«.

Zbogom napredek

V tistem kratkem besedilu, ki sta ga Ian in Don spisala ob 10. obletnici založbe, sta raje kot nazaj gledala naprej, raje sta z navdušenjem najavila nov, jesenski paket izdaj pri Constellation. Ta zajema tri izvajalce, ki so že člani širše družine Constellation, in priključil se je starosta Vic Chesnutt, drugi nekanadski izvajalec, ki se je s svojo ploščo znašel v katalogu založbe. A je skoraj moral zadostiti dodatnim pogojem, ploščo North Star Deserter je namreč »moral« posneti s pomočjo glasbenikov pri Constellation in v studiu Hotel2Tango, ki pa je kmalu po končanem snemanju dokončno zaprl vrata.

Nekateri člani skupine Feu Thérèseso prej delovali v instrumentalni zasedbi Fly Pan Am, še eni dokaj značilni združbi Constellation. Ampak ravno na sveži plošči Ca Va Cogner so se Feu Thérèseobrnili nazaj v sedemdeseta leta, v instrumentalnih podaljških se »slišijo« celo Tangerine Dream, ko zapojejo, se kvečjemu približajo francoskemu sint popu prve polovice osemdesetih ali v boljšem primeru samemu Sergeu Gainsbourgu v njegovi zadnji, diskoidni fazi. Zgolj po glasbi sodeč, bi se za Feu Therese lahko čas ustavil že nekje leta 1985.

Sandro Perri je ponudil še močnejši obrat, ki ga je nakazal že lani s ploščo Sandro Perri Plays Polmo Polpo. Perri je bil najprej elektronik, didžej in remikser, pod imenom Polmo Polpo je postopoma v živo uvajal prave instrumente, razširil zasedbo z glasbeniki z improvizacijskimi težnjami in nazadnje povsem zavrgel elektronska pomagala. Lanska plošča je bila torej že rez s preteklostjo, Sandro je namreč svoje starejše elektronske skladbe preoblekel v akustično obleko. Še dlje je šel z novim albumom Tiny Mirrors, saj ni niti sledu struktur elektronske glasbe. Recimo, da Sandro zveni, kot bi Devendra Banhart pel pesmi Gilberta Gila, oziroma je objavil ploščo razpuščene, akustične bosse nove.

Pod imenom Hrsta se skriva feminilen Mike Moya, ustanovni član GYBE!, česar vsaj v nekaterih zapisih plošče Ghosts Will Come And Kiss Our Eyes ne more skriti. Zato pa je podobno kot Efrim, Sandro in drugi začel uvajati čisto pravo petje in skladati čisto prave pesmi. Le kam ga bo še zapeljalo, bi se lahko vprašali po sklepni pesmi albuma, ta je namreč priredba pesmi Holiday bratov Gibb! Glavno pozornost je vseeno vzbudil Vic Chesnutt. V spremni besedi k plošči North Star Deserter sta Ian in Don zapisala, da je to njegova najbolj zaokrožena, dodelana plošča. Kar ob novi izdaji zapišejo skoraj vsi piarovci vseh založb na svetu, le da se moram tokrat z Ianom in Donom povsem strinjati. Vic in druščina pri Constellation so se pač dobro ujeli in predvsem je Vic tokrat na snemanje prinesel dobre pesmi. Za razliko od Carle Bozulich, ki je na plošči Evangelista pustila spremljevalcem veliko prostora in so pravzaprav ti pustili glavni pečat, so se Chesnuttu pridružili le v ključnih trenutkih. Pa takrat toliko bolj glasno − ali z razglašenim zborom ali škripajočim zidom klaviatur. Drugje, kjer je potrebna zbranost in je v ospredju razmišljujoča, tudi trpka lirika, je podana ob spremljavi akustične kitare, takrat ni potrebe po kakršni koli intervenciji. In Vic Chesnutt ima polno razlogov za temeljit razmislek, saj mu v življenju ni bilo ravno lahko. Odraščal je v neurejenih razmerah, se v odrasli dobi ponesrečil in pristal na invalidskem vozičku. Kar mu ni vzelo volje do glasbe in praktično od zgodnih najstniških let je neprekinjeno aktiven. Res je najbolj znan in cenjen kot samostojni izvajalec, a še preden ga je odkril Michael Stipe in produciral njegova prva dva solistična albuma, je Vic igral v številnih skupinah. Na koncu je skoraj logično pristal pri t. i. kantavtorstvu, kjer pride njegova izpoved do pravega izraza. In ne, ni se prepustil samopomilovanju, daleč od tega, vse tegobe zna reševati z ostro, pikro besedo, s prikritim humorjem ali malimi opolzkostmi.

Vic je na vrhuncu ustvarjalne moči, dozorel je kot pisec pesmi, iz še tako preproste osnove zna iztisniti spodoben verz. Dozorel je tudi njegov glas, pridobil je na globini, zna se ustaviti, narediti tisti zamik, ki ga izrabljajo le najboljši, izkušeni, samozavestni. North Star Deserter je plošča, ki bi morala v anale in pri Constellation lahko neomajno gledajo naprej: »Naša politika se ni spremenila, le drža je postala še bolj kritična, bolj cinična in z manj upanja. Nadaljujemo boj s krizo z objavljanjem glasbe, ki trese naš svet, na način, na katerega smo ponosni in stojimo za njim.«

Janez Golič