Letnik: 2007 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: BIGor

Goribor

Iz mesta duhov

Po desetletju zanemarjenosti na obrobju in kupu izdaj za podzemno založbo Slušaj najglasnije se je po lanskem nastopu na puljskem festivalu Art and Music srbska zasedba Goribor podala v širni balkanski svet s trip hop bluesom mastnega kova. Godba, mračna kot rudniški rov in urbana kot razpadajoče industrijsko mesto, je prepojena s psihopatološko poezijo frontmana in pesnika Aleksandra Stojkovića. Med avgustovskim festivalom Art and Music sem obsedel z njim pred predstavitvijo CD-singla Sjajne niti, s katerim so napovedali izid novega albuma pri založbi Dancing Bear.

Prihajate iz mračnega in depresivnega Bora.

Da, iz srbskega Detroita, starega rudarskega mesta, ki je bilo takšno še pred kolapsom in zaprtjem rudnika. Od začetka nosi v sebi bluesovski trenutek. Ko pa se je vse ustavilo, se je spremenilo v mesto duhov.

Od tod tudi vaše ime skupine.

Gre za prizor mesta, ki mi je ostal v spominu iz srednješolskih časov. Ob štirih, petih zjutraj so iz talilnice bakra spustili stopljeno rudo, ki je žarela kot lava. Zgodila se je iluminacija, kot da bi gorelo nebo. Ko smo se ob petih zjutraj vračali domov, smo opazovali, kako gori Bor. Izgledalo je kot zahod sonca sredi noči.

V vaši glasbi se prepletajo blues, trip hop, hip hop, izrazito urbani zvoki. Veliko mladih ljudi iz Bora študira v Beogradu. Koliko je na vas vplivala bližina prestolnice?

Odrastel sem konec osemdesetih let. Kot srednješolec sem šel v Beograd skoraj vsak teden kupit plošče ali na kakšen koncert. Spali smo po vagonih in parkih, zjutraj smo se vrnili naravnost v šolo. Odraščajoči mladi ljudje iz Bora so se obračali k Beogradu ali Nišu, sam sem bil bolj usmerjen na Beograd, ker je moja mama od tam in sem imel prenočišče. Med 1992 in 1996 pa sem živel v Londonu, ki je zelo vplival name. Bilo je v času trip hopa. Zelo popularen je bil radio Jazz FM – ne vem, če sploh še oddaja. Imeli so fantastičen program. Navil sem si budilko opolnoči in do treh zjutraj poslušal oddajo Be Bop And Beyond, v kateri so predvajali neverjetne stvari. Glasba je bila ventil oziroma vrata, ki so nas vodila iz Bora v svet.

Čeprav obstajate že več kot deset let, ste večjo pozornost pritegnili šele v zadnjem času.

Bili smo omejeni na lokalno dogajanje, na rojstni kraj. Celo v Beogradu nismo nastopali. Na lanskem festivalu Art and Music v Pulju smo stopili ven in prvič nastopili pred drugo publiko. Tam nas je videl tudi urednik spletne strani Popboks Goran Tarlač in začela se je druga faza našega delovanja.

Dolgo je trajalo, da so vas opazili v Beogradu!

Že beograjskim skupinam je težko priti na radio brez poznanstev in vez, kaj šele nam iz Bora. Glorificirajo se skupine iz njim bližjih krogov. Pri nas je dobro izpadlo, saj smo se prebili prek Hrvaške. Doma bi bilo težje. Imeli smo dobre kritike in odzive, ni pa bilo nikogar, ki bi nas porinil naprej.

Ali je za to krivo pomanjkanje underground kanalov in preusmeritev medijev na mainstream?

S tem problemom se srečujejo povsod. Ne gre toliko za mainstream kot mainstream, ampak za poslovnost, kdo bo komu dal več denarja. To se odvija tako prozorno. Ne gre za vzdrževanje nečesa, ampak za instant produkcijo. Če se že v Beogradu dogaja, da imamo instant skupine, ko za eno sezono sestavijo skupino iz dveh, treh punc, je jasno, kje smo – tragedija! Angleži si lahko privoščijo sto takšnih skupin, tukaj pa je to norost. Vseeno pa menim, da se stvari spreminjajo na bolje. Početje Popboks je dobra stvar. V začetku leta so organizirali pet, šest dobro obiskanih koncertov neuveljavljenih, neznanih skupin in ne samo iz Beograda. Na koncertu je bilo povprečno 200–250 ljudi in to je zelo pomemben premik. Na www.popboks.com se da slišati vse te skupine. Vendar se sčasoma vrnemo k stari zadregi organiziranja koncerta, plačila potnih stroškov in ureditev prenočišča neznanim izvajalcem.

Nekateri so odšli iz Srbije zaradi odpora do ruralne kulture, ki je zavladala v mestih.

Mogoče! Iz vsakega zla se izvleče kaj dobrega. Vsak ima svojo zgodbo in doživel jo je na svoj način. Iz Srbije je odšlo okoli milijon ljudi, starih med 20 in 45 let, najbolj vitalna populacija nacije. 90 odstotkov jih je odšlo v eno smer. To bo velika težava za obstoj Goribora. Isto velja za druge skupine, za pisatelje, umetnike. Prepomembna kritična masa je odšla. Kako sedaj zanimirati novo generacijo, naj ne posluša, kar so jim vsiljevali deset, petnajst let, ampak da vzame neko rock skupino? Sedaj se ne pogovarjamo, ali je bend kvaliteten, ampak je govora o tem, ali sploh obstaja, ali vztraja naprej. Govorimo o pomanjkanju novega izražanja.

BIGor