Hanka Paldum

Sevdalinka je čudež!

Bosanska pevka Hanka Paldum je veljala v nekdanji Jugoslaviji za legendarno pevko narodnozabavne glasbe, ki je s svojimi uspešnicami, kot so Voljela sam, voljela, Ja te pjesmom zovem ali Voljela sam oči zelene, obnorela praktično celotno populacijo bivše domovine.

Dovolj zgovoren je podatek, da imamo komad Voljela sam oči zelene tudi v slovenski različici, kajpak ne v Hankini izvedbi. Ves čas svojega delovanja je Hanka, ki ima danes v Bosni in Hercegovini status ikone narodne glasbe, poleg narodnozabavnih pesmi gojila ljubezen do sevdalink, tradicionalnih bosanskih ljubezenskih pesmi, ki jih je predstavila tudi na razprodanem koncertu v Cankarjevem domu, kjer je nastopila v sklopu festivala Mesto žensk. Čeprav smo glede na napovedi pričakovali, da se bo Hanka Paldum na svojem nastopu osredotočila na sevdalinke, smo poleg teh pesmi slišali tudi kar nekaj njenih uspešnic s področja tako imenovane narodne glasbe, a s tem ni bilo nič narobe. Prav nasprotno, v teh pesmih smo lahko uživali enako kot v sevdalinkah, saj jih je bosanska pevka zapela z enako predanostjo in vokalno suverenostjo, ki lahko iz še tako preprostega besedila potegne na plan prvine skrivnostnosti. Paldumova se je izkazala kot pevka izrednih vokalnih sposobnosti ter zmožnosti vživetja v različne vloge, ki jih narekujejo posamična besedila, in z lahkoto dosega vtis, da jih je sama napisala, čeprav jih zanjo pišejo drugi avtorji. Ob zavidljivi odrski prezenci in imenitnem vodenju prav tako imenitnih spremljevalnih glasbenikov iz njene zasedbe Cultura Music je pevka briljirala v mojstrskem obvladovanju oziroma doziranju čustev in strasti v svojih izvedbah. To je prišlo posebej do izraza v sevdalinkah, v katerih je marsikdaj strast le nakazana oziroma ni nikoli do konca izpeta, drugič spet pa se je občutek vzradoščenosti zaradi ljubezenskih milin razprostrl do zadnjega kotička dvorane.

Omenil sem že imenitne glasbenike, ki so­ spremljali Hanko in so tudi poskrbeli za zvočno posodobitev sevdalink v latino in jazzovskem slogu. Da s to glasbo živijo in dihajo, se je videlo po tem, da so številni glasbeniki iz benda nekako sami zase – kajti razen dveh spremljevalnih pevk pred sabo niso imeli mikrofona – peli besedila pesmi. Med odličnimi muziki gre izpostaviti harmonikarja Samira Hodžića, ki je tako s svojimi bogatimi ornamenti kot s pretanjenimi, včasih komaj slišnimi toni nudil omamno oporo Hankinemu presunljivemu, izredno močnemu in kristalno čistemu vokalu. Bili smo deležni tudi nekaterih nenapovedanih nastopov, saj je sredi dveinpolurnega koncerta Hanka napovedala svojega gosta, mladega bosanskega pevca Nena Murića, ki je zapel štiri pesmi, poleg ene lastne skladbe tudi znani sevdalinki Emina in Moj dilbere ter v teh krajih priljubljeno makedonsko Jovano, Jovanke. Tudi Hanka, ki se je med njegovim nastopom preoblekla in nas ob vrnitvi na oder zapeljivo vprašala, če nam je lepa, je postregla z nekaj makedonskimi pesmimi, slišali pa smo tudi en sevdah v turškem in enega v nemškem jeziku. Proti koncu koncerta je Paldumova na odru pozdravila starosto slovenskih pevcev Lada Leskovarja in skupaj sta občuteno zapela Kad ja pođoh na Bembašu. Občinstvo, ki je večkrat pritegnilo Hanki v petju znanih sevdalink in njenih uspešnic, kakršne so, denimo, Ja te pjesmom zovem ter neizogibna Voljela sam oči zelene, je bilo do konca razoroženo z zaključno otožno pesmijo Mojoj majci. V tem res veličastnem zaključku, v katerem Hanka zapoje nedavno preminuli materi, se je pevka razdala do konca ter z dramaturško premišljeno vodenim nastopom in potopljenostjo dosegla katarzičen višek svojega nastopa, ki ga je, ponazarjajoč bolečino ob izgubi matere, dočakala kleče. Občinstvo pa je vzneseno vstalo in klicalo k dodatku. Hanka se je vrnila le s harmonikarjem in še enkrat zapela nekaj verzov pesmi Mojoj majci, kar je bil ustrezen zaključek koncerta, kajti po tako močni pesmi ne bi imelo smisla nadaljevati. Pred koncertom sem tu in tam zasledil dvome v smotrnost Hankinega nastopa v okviru Mesta žensk, a so se po takšnem koncertu vsi dvomi razblinili. Hanko, prvovrstno vokalno umetnico, pa si želimo še kdaj slišati, morda v še bolj intimnem ozračju, denimo le v duu s harmonikarjem Hodžićem.

V pogovoru mi je povedala, da namerava v začetku prihodnjega leta spet priti k nam, saj pripravlja nov album s starimi, pozabljenimi sevdalinkami (in nekaterimi pesmimi iz svoje narodnozabavne kariere), ki naj bi v novih aranžmajih zazvenele ambientalno, malce filmsko. S simpatično, odkritosrčno pevko, od katere se v hipu nalezeš optimizma (»Ma ne sekiram se ja sekunde,« odvrne na vprašanje, če jo kaj teži njena 35-letnica delovanja, ki bo čez dve leti) in malce mističnega pogleda na svet, sem se pogovarjal dan pred koncertom. Dobro razpoložena in duhovita pevka me je pošteno presenetila, ko sva po opravljenem intervjuju malo pokramljala in sem ji omenil, da bo koncert gotovo uspešen, saj naj bi Slovenci veljali za ljubitelje temačnih pesmi. Da bi ji to trditev ponazoril z zgledom iz zgodovine, sem ji povedal štorijo o Prešernu in njegovi Juliji ter Trnovem kot kraju nesrečnega imena. Hanka pa je meni nič, tebi nič začela improvizirati sevdah, ki je šel nekako takole: »Oj, Trnovo, mjesto nesretnoga imena … oj, Prešernu, što uradiše, u krivu se zaljubiše … « Še dolgo sem se sekiral, da sem imel snemalko že pospravljeno v torbi, še preden sem jo izklopil, pa mi je povedala tole:

Zanima me, kako bi vi nekomu, ki ne ve, kaj je to sevdah, to pojasnili?

Sevdah izvira iz turške besede, sevdah je ljubezen, sevdalinka je ljubezenska pesem in se je preprosto nekako udomačila, se naselila na prostorih Bosne in Hercegovine, v teh, recimo, posebnih predelih, mestnih četrtih, v mahalah, kjer so moški in ženske peli, izražali svoje občutke prek pesmi. Pri muslimanskem prebivalstvu je tako, da so moški zelo pazili, da niso bili v bližini žensk, kajti obstajajo ženske avlije (dvorišče, atrij hiše, op. p.) in moške avlije, tako da se ni dalo kar tako priti blizu, sesti zraven in sevdisati, kot se reče, ašikovati (se osvajati oziroma spogledovati, op. p.), se meniti, pogovarjati, zabavljati, ampak se je vse to delalo skrivoma, z veliko poželenja, tiste skrite želje, ki se je čutila, a se ni mogla izkazati na noben drug način razen skozi pesem. In ta ljubezen, to poželenje se nekako najbolj čuti v sevdalinki, ki opisuje neke dogodke, situacije, v glavnem zelo pogosto resnične.

Gre torej za nadaljevanje starih navad; tako so nastale tudi ljudske pesmi, da se je skozi pesem pripovedovala neka zgodba, ki se je potem prenašala iz roda v rod …

Točno, to so pripovedke, ki so ostale in se pripovedovale naprej iz roda v rod, če se kaj ni zapisalo, se je pozabilo, ampak sevdalinka je, se mi zdi, nekako ostala med ljudstvom, pela se je, prenašala se je s starih na mlajše. Veliko je pesmi, ki so na žalost izgubljene, veliko je pesmi, ki so odšle v pozabo, skupaj z ljudmi, ki so se še spominjali nekaterih lepih pesmi. Obstaja pa dosti zapisov, bili so potopisci, etnomuzikologi, ki so potovali po nekaterih predelih Bosne in Hercegovine. Jaz sem konkretno snemala pesmi iz arhiva Zemaljskega muzeja, kjer so bile arhivirane nekatere pesmi, ki jih je nekoč zapisoval nek češki etnomuzikolog in potopisec, medtem ko je potoval po Bosni in Hercegovini. Potem ko je slišal avtentično izvedbo, je, denimo, zapisal, kako se je neka pesem izvajala v okolici Višegrada; taista pesem pa se je povsem drugače izvajala v okolici Prijedora. To pomeni, da je bila izvedba odvisna od mentalitete, načina življenja, od prihajajočih, novih običajev, ki so tekom zgodovine prevetrili določena področja. Tako se je tudi pesem malenkost preobrazila in se je v malo drugačni obliki prenašala iz roda v rod. Vendar je njena srž, okostje, njena forma ostala v glavnem ista. Vedno pa so ostale nekatere spremembe, tako kot na primer zdaj jaz poskušam sevdalinko malo prilagoditi, preprosto malce približati mladini, mlajšim, s tem da jo aranžiramo v nekem nenavadnem, oplemenitenem smislu.

No, to je tudi tema vprašanja, ki sem ga vam ga nameraval zastaviti … tako da lahko takoj nadaljujeva. Zanima me, do kod bi vi šli v modernizaciji? Nekoč sem se, denimo, pogovarjal s švedskim glasbenikom (Kjell-Erik Eriksson, op. p.), violinistom, ki igra švedsko ljudsko glasbo v dveh bendih. V enem igra tradicionalno, akustično (Triakel, op. p.), v drugem bendu pa (Hoven Droven, op. p.) igrajo ljudsko godbo kot rockerji, malone kot AC/DC. V intervjuju pred nekim ljubljanskim nastopom sem ga vprašal, kako gleda na elektroniko v povezavi z ljudsko glasbo, in povedal je, da če bi »ta stari« imeli dostop do takšne možnosti izražanja, da bi najbrž v pesmih uporabili tudi elektroniko …

Bi, ja. Verjetno. Zakaj pa ne. Kajti glasbila so bila takrat enostavno način izražanja, to so bili pripomočki, bolj pripomočki kot …

Ja, saj je bil vendar glas tisti glavni …

Ja, glas je tisto, kar vzdržuje to formo in zato se sevdalinka mora peti in vzdrževati avtentično. Glas je prav tisti trepetljaj, poseben izraz, ki omogoča, da se pesem izpelje na avtentičen, originalen način. Vi pa lahko pesem preoblečete; tako kot bi, denimo, neko osebo, ki je takšna, kakršna je, in se ne more spremeniti s tem, da se obleče tako ali drugače. Vizualno, ko je ta oseba oblečena v različne kostume, občinstvo dobi vtis, da gre za drugačno osebo. Kot igralec na sceni, v različnih kostumih, vlogah, on se transformira prek vloge, besedila, ki ga mora povedati, oziroma prek lika, ki ga mora prevzeti, in kajpak prek kostuma. Ampak on je še vedno ta oseba. Isto je s sevdalinko: ima svoj temelj, vse ostalo pa je nit, to je okrog nje. Vendar ona ne sme spreminjati svoje forme, tega svojega temelja, ki je zelo zahteven in pretanjen, čuten in občutljiv. Toda z instrumenti lahko seveda kaj dodate; kot je rekel ta Šved – če bi takrat poznali elektronske instrumente, bi jih gotovo uporabili. Takrat se je igralo na šargije (zvrst lutnje, op. p.), saz, tamburice, pelo se je celo na spremljavo tepsije (kovinskega pladnja, op. p.), če ni bilo glasbil …

… ja, to najdemo v vseh kulturah …

… je ženska med petjem s prstanom tolkla ob tepsijo, proizvajala odmev in bila kreativna. To lahko vidite na mojem novem devedeju, ko zapojem eno pesem prav ob spremljavi na tepsijo. Ali pa, denimo, pesem ob fildžanih (kovinska držala za kavne skodelice, op. p.), z žvenketanjem …

… kot kastanjete …

… kot kastanjete. To so določeni pripomočki, ki vam priskrbijo nek ritem in zvok.

Ja, da malo obarvajo …

Tako.

Kakšen status ima danes sevdah v Bosni? Prejle ste, bolj mimogrede, povedali, da je to urbana glasba; jaz sicer to vem, toda ljudje pogosto mnoge tradicionalne glasbe samodejno razumejo kot ruralne, zaostale, konzervativne, torej kot nekaj, kar ne sodi v današnji svet. Danes je zelo moderno reči: »Mi igramo urbano glasbo,« no, tako sevdah kot na primer portugalski fado ali grška rebetika so urbane oblike. Ko ste prej omenili modernizacijo, o približevanju sevdaha mladim, ali obstaja še vedno takšno dojemanje, tako omalovažujoče?

Mladim se ta pesem ne zdi slaba, toda zanje je zahtevna, težka, ona zahteva, da se ji posvetite, predate, tako med interpretacijo kot med poslušanjem. Medtem ko vas kakšna moderna hitra pesem v trenutku ponese in vi padate v trans – to je pesem trenutka. Pa vas zanese pa vam je lepo pa režete vene pa se ga napijete. Potem vas celo izživcira. Vi nimate pojma, za kaj gre, nekaj vas živcira, ne zavedate pa se, kaj to je, dokler ne ugotovite, da je to ta glasba, ki vpliva negativno na vaš živčni sistem. Sevdalinka pa nasprotno zahteva pozornost, popolno pozornost med izvajanjem in poslušanjem. Ima zgodbo, svojo zares avtentično zgodbo. Vzemiva na primer pesem Il' je vedro il' oblačno, kako je to tako enostavna zgodba, ki govori o ljubezni, polni hrepenenja. Kako močno sta zaljubljena drug v drugega! Kako je to lepo povedano: »Il' je vedro il' oblačno, ili je tamna noć, ili je sunce ili je mjesec ili je bijel dan.« On od tega, koliko je zaljubljen, zanesen, nima pojma, kje je, kaj se dogaja. »Niti je sunce, niti je mjesec, niti je bijel dan, već je ono Sokolović mlad Ibrahim-beg,« on je torej ta, tisti, zaradi katerega se je vse ustavilo. Potem on njej pravi: »Kaži, Zulko, kaži, dušo, šta sam tebi ja. Ti si, Ibro, alem-sunce, što nadamnom sja.« To je pesem, ki se poje že leta, stoletja, tega se ne da pozabiti. Jaz sevdalinko, ko sem se je prvič naučila, katero koli sevdalniko, še dandanašnji poznam, tudi če je ne pojem nekaj let. Medtem ko se pri novejši pesmi, moderni, če je ne zapojem vsaj enkrat v mesecu dni, začnem spraševati, kako gre besedilo, možgani se mi ustavijo, ne morem se spomniti. Stare sevdalinke pa gredo same od sebe. To je pravzaprav ta vrednost.

Ja, del dediščine, ki ste ga vpili že s tem, ko ste se rodili v takšni kulturi.

Da. In to je nekaj, pri čemer čas izbira: tisto, kar je dobro, ostane, tisto, kar pa ne, se pozabi. In navsezadnje izbirajo sami ljudje, ljudje, ki to absorbirajo – in njih se ne da prevarati. Če ljudje nekaj začutijo, se jim to skrivoma vtisne v kožo, še zavedajo se ne, ta lepota jih kar prežema. Ta moč čustva, ki začenja prevladovati, oni pa se ne zavedajo, kaj se z njimi dogaja. Tako kot pravzaprav ljubezen. Pride nenadoma, nepredvidljivo … imam sijajno pesem, ki sem jo posnela za predzadnji album Žena kao žena, pesmi nosi naslov Ljubav. »Svaki početak je u očima, samo pogledi se sretnu, jednu kretnju, ne baš spretnu, napraviš, i već je počela.«

(Hanka nadaljuje z recitiranjem cele pesmi, ki na prav posrečen način opisuje ljubezensko zmedenost in očaranost; proti koncu pesmi zastane, saj se ne spomni besed in si pomaga tako, da en verz zapoje, a spet ne gre. »Vidi, sad mi je mozak stao, majke ti!« Menedžer neuspešno suflira (tudi on se ne spomni), Hanka se zgovarja na svoj post (bil je zadnji dan ramazana), jaz poskušam duhovičiti z iskanjem razlogov v oblačnosti, a po nekaj ponavljanjih zapetega besedila ji recitacija spet steče in jo brez zadrege zaključi z očarljivimi verzi: »Nježna i nevidljiva, pada po nama u prahu, dolazi u jednom dahu, nečujna, nedodirljiva. Mi ne prodajemo riječi, tu se nema ništa reći, osim da je nepredvidiva.«)

(smeh) Ljubezen, no, takšna je tudi sevdalinka, zleze se vam pod kožo in vam vlada še stoletja.

V Ljubljani nastopate v okviru Mesta žensk, ki ima za letošnjo temo humor. V neki njihovi predstavitvi programa sem zasledil napoved vašega koncerta s primerjanjem sevdalink in humorja, češ da tudi v sevdahu ni le trpljenje, ampak da tudi pri njem tako kot pri humorju pride do nekakšnega olajšanja …

Sproščanja, ja.

Ali se strinjate s tem?

Res je, sevdalinka vzbuja bolečino, hrepenenje, otožnost, bolečino, vzbuja radost, smeh, jok. Sevdalinka je čudež!

Cela paleta …

Ja, cela paleta občutkov. In ko vi poslušate sevdalinko, denimo ko potujete z avtom, vi jo poslušate kot klasiko, ona vas sprošča. A včasih vas tako vznemiri, vam tako dvigne čustva, adrenalin, da imate občutek, da boste v nekem trenutku poleteli skozi okno.

Potem pa je bolje, da je ne poslušamo v avtu, če že vozimo …

(smeh) A včasih je dobro, da vas sprosti.

Mario Batelić