Kozmična Amerika

Blind Lemon Jefferson

Pesem kot oporoka

Med glasbeniki, ki so peli in igrali blues, je nedvomno nekaj takih, ki so s svojim delom vtisnili neizbrisen pečat bluesovski in s tem ameriški glasbi 20. stoletja. Posamezniki so s svojimi inovativnimi prijemi razmaknili ozke meje glasbe, ki naj bi bila namenjena samo črnskemu oziroma afroameriškemu poslušalstvu, s svojimi tehnikami igranja pa vplivali na vrsto drugih glasbenikov. Med takeštejejo Lonnie Johnson, Big Bill Broonzy, Robert Johnson ter Blind Lemon Jefferson.

Blind Lemon Jefferson je poleg kitarskega virtuoza Lonnieja Johnsona prvi glasbenik, ki je v dvajsetih letih izdatno snemal in imel največji vpliv na glasbeno dogajanje v bluesovski tradiciji v tistem času. S svojo izredno tehniko igranja in posebej čustveno poudarjenega petja je pripravil pot za poznejše glasbenike mestnega bluesa, kot so bili Leroy Carr in Scrapper Blackwell, Big Bill Broonzy in T-Bone Walker. Tudi glasbenik iz poznejšega električnega obdobja B. B. King ali predstavniki podeželskega bluesa, kot so Lightnin' Hopkins, Texas Aleksander ali Lil' Son Jackson, priznavajo Lemonov vpliv. Jefferson je bil v naših medijih navzoč vsakih nekaj deset let, o njem je govoril Miran Mesesnel, nekaj pozneje Ičo Vidmar, spet tretji smo do Jeffersona prišli prek Dylana ali skupine Dream Syndicate. Med prvimi posnetki, ki jih je B. L. Jefferson naredil za gramofonsko družbo Paramount, je bila Black Snake Moan. Vse bistvene značilnosti njegovega sloga petja in igranja so tu jasno izražene. Čustveno prizadeto petje, igranje kitare v različnih metričnih enotah z nepredvidenimi kratkimi solističnimi izbruhi. Pred nekaj leti je to skladbo posrečeno priredil Jimmie Dale Gilmore. Pesem Black Snake Dream Blues je nekakšno nadaljevanje skladbe Black Snake Moan. To je ljubezenska pesem s prikritimi erotičnimi prebliski, ki so po današnjih merilih popolnoma sprejemljivi, tedaj pa so kljub uporabi prilik, metafor ali prispodob povzročali negodovanje in napade ortodoksnih cerkvenih srenj. Blind Lemon je bil prvi moški glasbenik, ki je izhajal iz podeželske tradicije in ki je prodrl v zaprto sceno mestnega bluesa, ki so jo v dvajsetih letih popolnoma obvladovale barske in gledališke pevke, ki so pele ob spremljavi orkestra ali vsaj klavirja. S tem je povzročil pravo revolucijo v industriji plošč, ki so bile namenjene le črnemu poslušalstvu in omogočil prodor, afirmacijo in eksistenco tudi posameznikom, ki so migrirali iz velikih zaledij v velemesta. Industrija, ki je do tedaj slonela izključno na velikih družbah, ki so promovirale zvezde bluesa, se je začela zavedati tudi malih družb, ki so po pravilu odkrivale moške izvajalce, ki so se naselili v velemestih, ali pa iskale nove glasbenike na terenu. S pojavom Blind Lemona Jeffersona se je zamajal tudi status skladateljev in piscev besedil, ki so do takrat skoraj brez izjeme pisali skladbe za zvezde velikih gramofonskih družb. Blind Lemon Jefferson pa je bil avtor, aranžer in najboljši izvajalec svoje glasbe. Njegov producent Mazo Williams je bil presenečen, kako obsežen repertoar pesmi je Blind Lemon poznal in obvladal. Po njegovih besedah je Lemona imel predvsem za pevca, ki se je le spremljal na kitari. Dejstvo pa je, da sta bili prav njegova kitarska tehnika in predvsem zgradba skladb nekaj edinstvenega v bluesovski kulturi. Njegov visok, tenorsko prodoren glas se je perfektno ujemal s prefinjeno spremljavo na kitari, ki kaže na presenetljivo poduhovljenost in občutljivost glasbenega samouka. Konceptualno bogastvo izmenjujočih se glasbenih linij med kitaro in glasom, lahkotnost izvedbe solističnih pasaž in predvsem poudarjeni improvizacijski značaj spremljave kažejo na popolno obvladovanje instrumenta, kar je na vsak način bilo sad dolgotrajnih vaj skozi zgodnja leta njegovega profesionalnega ukvarjanja z glasbo. Jeffersonova spremljava so mali čudeži glasbene invencije in natančnosti pri zamisli in izvedbi. Sama po sebi ni bolj ali manj standardni način vprašanj in odgovorov med kitaro in glasom, temveč je bolj podobna povezujoči in samostojni glasbeni liniji, ki jo imata čembalo ali lutnja v kontinuumu v baročni glasbi.

Igranje za ples

Ker se je Blind Lemon Jefferson preživljal z igranjem za ljudi po najbolj mogočih in nemogočih krajih, je moral zaigrati tudi za ples. Če bi bile vse njegove skladbe tako sofisticirane, kot je bila Match Box Blues, bi pri plesalcih le malo zaslužil in bi ga kmalu nagnali z odra. Ker je bila njegova publika zelo raznovrstna, je bil tak tudi njegov repertoar. Igral je za bele lastnike plantaž, za bogatejše in uspešne »črnce«, za delavce, dninarje in tudi za pijance in tatove v najbolj zakotnih špelunkah v Texasu in Georgii. Med pesmimi so njegove lastne skladbe, priredbe klasičnih bluesovskih pesmi, cerkvene himne, zbadljive in tudi socialne pesmi. Priredba klasične Easy Rider Blues je bolj enostavna in je podobna priredbam glasbenikov, ki so igrali izključno za ples in so izvedbo strogo podredili prevladujočemu ritmu, ki je potreben za ples. Jefferson je imel s svojim nenavadnim, zapletenim stilom, ki je bil močno naslonjen na podeželsko tradicijo, zelo velik vpliv na tedanje glasbenike. Poslušati je treba še posnetke drugih pevcev iz tistega obdobja in takoj je opazno nesporno mojstrstvo obvladovanja bluesovske forme ter neverjetna glasbeniška prefinjenost. Tudi pesem High Water Everywhere je iz železnega repertoarja bluesa iz Delte Misisipija, pel jo je Charley Patton, v Jeffersonovi izvedbi dobi svež, nov in učinkovit zven. Lemon je moral na vsak način presenetiti s svojo nenavadnostjo in odlično tehniko – ne le glasbenike, ampak tudi navadne poslušalce, ki so na cestnih vogalih ali krčmah poslušali svoje lokalne glasbenike. Predvsem pa so njegovi posnetki na ploščah polni prekipevajočih idej, zamotanih ritmov, novih glasbenih in tekstovnih vsebin.

Blind Lemon Jefferson se je rodil leta 1897 blizu mesteca Couchman v Texasu. Bil je najmlajši od sedmih otrok, ki so se rodili farmarju Alecu Jeffersonu in njegovi ženi Classie. Bil je od rojstva slep ali pa je videl zelo slabo in kmalu oslepel. Ker je bilo ukvarjanje z glasbo eden od redkih načinov, ki so lahko omogočili preživetje invalidom, se je z njo začel ukvarjati že v najstniških letih, tako da se je, kot je bila takrat tradicija, učil od ostalih, starejših glasbenikov v njegovem okolišu. Na ta način je prevzel tudi nekatere značilnosti glasbe tistega področja. Že pred prvo svetovno vojno, leta 1912, je profesionalno igral na plesih in zabavah v mestu Wortham. Ko je bil star dvajset let, je dokončno zapustil farmo in se preselil v Dallas, kjer naj bi imel več možnosti za zaslužek. Vendar je bilo tudi deset let, ki jih je preživel v Dallasu, trdih, nezanesljivih in napornih. Čeprav je bil njegov sedež v mestu, je še vedno mnogo potoval in igral na deželi. Bil je znan po tem, da je brez problemov prišel, kamor je želel, in igral, kjer je hotel. Že pred svojim prvim snemanjem za Paramount je v Texasu med publiko in glasbeniki postal legenda. Nekateri mlajši glasbeniki so potovali z njim in mu služili za vodnika. Med najbolj znanimi je bil Leadbelly, ki si je svoj že obsežen repertoar dopolnil z Lemonovim neizčrpnim znanjem melodij in besedil.

Snemalna kariera in gospeli

Leta 1926 je po priporočilu dallaškega lastnika trgovine s ploščami, ki je deloval tudi kot iskalec talentov na terenu, začel svojo izredno uspešno snemalno kariero za družbo Paramount, ki je imela svoj sedež v Čikagu. Njegovo sodelovanje s to družbo je trajalo štiri leta. V tem času je posnel približno devetdeset pesmi. Že takoj prva plošča, Long Lonesome Blues, je imela soliden uspeh, večina naslednjih pa je Lemona utrdila na prestolu kralja bluesa v drugi polovici dvajsetih let. Med pesmimi, ki so v šestdesetih letih ponovno pripomogle k ponovnemu zanimanju za njegovo glasbo, je bila nenavadna Hot Dogs. To je bila plesna glasba, z besedilom, ki je pripovedovalo zgodbo o plesnih čevljih. Na tem posnetku pleše step sam. Pesem je ponovno posnel in z njo pomagal vzbuditi zanimanje angleški ragtime kitarist Stefan Grossman leta 1970.

Sam Lemon Jefferson je bil resen in pobožen kristjan, ki je redno obiskoval cerkev in tam tudi po svojih močeh prispeval k širjenju gospela. Zelo stara cerkvena himna, ki je bila znana na širšem področju mesta Dallas, je bila He Rose From The Death in se ukvarja s svetopisemsko zgodbo o odrešenikovem vstajenju od mrtvih. V nasprotju z izpiljeno, največkrat metrično in ritmično komplicirano zgradbo, ki je bila značilna za njegove lastne skladbe, pa je pri enostavnih cerkvenih himnah − in takšna je tudi omenjena »vstajenska« tema − uporabljal priredbe drugih glasbenikov, ki so imeli nezahteven, tekoč, ponavljajoč se ritem, ki je poslušalce počasi spravljal v ekstatično razpoloženje, ki ga je potem duhovnik s pridom uporabil za nadaljevanje svoje pridige. Komercialni uspeh, ki ga je imel s svojimi ploščami, je njemu in njegovi družini omogočil nekoliko bolj lagodno življenje, kot ga je bil navajen. Kupil si je avto, najel šoferja, ki ga je vozil na snemanja in kraje, kjer je igral. Bil je nedvomno prava zvezda v zabavniškem svetu. V letu, ko mu je vse šlo najbolj od rok, je imel celo dva avtomobila, odprt tekoči račun v banki in na njem 1500 dolarjev. Oboje, račun in toliko denarja, je bilo za »črnca« v tistem času nekaj nezaslišanega. Bil je obseden s potovanji in rad je opisoval neskončna potovanja in različne ljudi, ki jih je srečeval. Kljub temu da bi lahko solidno živel samo z dohodki od prodanih plošč, je namreč še vedno neutrudno potoval po Texasu, Alabami in celo Misisipiju in igral povsod, kjer so ga bili pripravljeni poslušati.

O lokomotivah in potujočih tolovajih

V vsej ameriški folklorni zakladnici ima posebno mesto železnica. Veliko je pesmi, ki govorijo o podvigih gradbenikov, ki so tudi najbolj nemogoče naravne ovire premagali z neskončno požrtvovalnostjo, iznajdljivostjo in včasih celo žrtvovali življenja. Drugi sklop pa sestavljajo pesmi, ki opevajo strojevodje, železničarje in posamezne vlake. Sunshine Special je pesem o železniški liniji in vlaku, ki je vozil skozi ves Texas in je bil kot tak privlačen za veliko obubožanih ljudi, ki so hoteli na kakršen koli način oditi v druga mesta in tam ponovno poskušati svojo srečo. Za ameriško državno železnico je bilo značilno, da so imele vse glavne linije svoja imena, nekaterim vlakom pa so vzdevke dajali potepuhi in potujoči glasbeniki, ki so se zastonj prevažali v tovornih in živinskih vagonih ali pa na podvozjih vagonov, kar je bilo še posebej nevarno. Prenekatera zgodba je povezana tudi z nasilnim in goljufivim odvzemom zemljišč malim farmarjem za izgradnjo železnic ali pa govori o posebnih železniških policistih, ki so na najbolj grob način preganjali vse, ki so se poskušali ilegalno prevažati z vlaki.

V letih od 1926 do 1928 je bil B. L. Jefferson najbolj znana glasbena osebnost v Čikagu. Zanimivo je, da je le malo glasbenikov uspelo igrati ali celo posneti verzije njegovih največjih hitov. Glede na izredno tehnično zahtevnost in globoko občuteno petje je to razumljivo. Kot znana osebnost je imel seveda družabne obveznosti, ki jih je po svojih najboljših močeh tudi izpolnjeval. Bil je zelo zahteven in strog do sebe in svojega izvajanja, prav tak pa tudi do ostalih, ki so delali z njim. Znano je, da je nekajkrat odklonil sodelovanje na nekaterih sumljivih zborovanjih in plesih. Največkrat je nastopal sam, saj je bil povsod, kjer se je pojavil, za poslušalce in glasbenike prava senzacija. Tudi njegova glasba je bila po izjavah njegovih sodobnikov bolj namenjena zbranemu poslušanju kot zabavi. Na cerkvenih srečanjih je pel o minljivosti in namenu življenja.

Legenda o najbolj znani skladbi

Med njegove najmočnejše skladbe, ki so ga nedvomno proslavile v njegovem času, posebno pa še v šestdesetih letih, sodi See That My Grave Is Kept Clean. V legendah, ki so spletle okrog Lemona Jeffersona, je to pesem, v kateri naj bi naredil svojo oporoko, obenem pa predvidel svoj konec in se sprijaznil z onstranskim življenjem. Kakor koli že, ta skladba je globoko občutena osebnostna pesem, v kateri se je glasbenik dotaknil svojih najbolj skritih misli in strahov. K ponovni popularnosti same skladbe, z njo pa tudi zanimanju za Lemona Jeffersona je pripomogel Bob Dylan, ki jo je leta l962 uvrstil na svoj prvi album. Še danes je pesem med najmočnejšimi na Dylanovem prvencu, in sicer po zaslugi izredne interpretacije, v kateri je Dylan dojel bistvo in ga neokrnjenega podal takratnim mladim poslušalcem, ki so željno pričakovali izvirno, kleno in nepotvorjeno glasbo, ki jim je komercialni izvajalci folk glasbe niso mogli več ponuditi.

Blind Lemona Jeffersona je bilo od vsega začetka njegovega glasbenega udejstvovanja lahko prepoznati. Svoj enkratni stil je obdržal skozi vsa leta, ko je snemal za družbo Paramount. Vsakdo, ki ga je vsaj enkrat slišal, je njegovo glasbo vedno prepoznal. Podobno je imela svoj popolnoma oseben in nezamenljiv stil le peščica glasbenikov. Okrog osemdeset različnih pesmi, ki jih je posnel, je postalo nepogrešljiva zapuščina bluesovske kulture. Prav gotovo je treba Lemona Jeffersona upoštevati kot popolnoma izvirnega izvajalca podeželskega bluesa ter kot glasbenika, ki je imel v vsej zgodovini bluesa največji vpliv na svoje sodobnike.

Jane Weber