Marzoug

Biseri iz Biskre

Rimske ostaline se spogledujejo z igralnicami, kazba si zre iz oči v oči s hoteli, v dalj se raztezajo oljčni nasadi in dateljnove palme, ki rojevajo prste svetlobe (deglet nur), enega gospodarsko najpomembnejših darov narave v biskrski regiji – iz te dežele datljev in vodotokov, puščave, oaz in pogorij, mitov in legend, koder so puščali sledi junaki Herkul, Ibn Khaldun, Andre Gide in Ahmed Khelifi, prihaja zasedba Marzoug.

V sudanski ali črnski četrti Al Alia kraljice zibanov Biskre so predniki članov zasedbe Marzoug že davno igrali dude, imenovane šekwa – ne le igrali, temveč tudi izboljševali. Ami Hašen, rajnki patriarhalni lik glasbene družine Soudani-Marzoug, je trstenkama dodal luknjice, ki so povečale melodično moč glasbila in omogočile tudi igranje različnih žanrov, denimo saharskih (sahraoui); od tedaj rečejo tem dudam šekwa steti, da bi jih razlikovali od običajnejšega mezueda. Tako nekako piše Halim Dekkiche, ki je Marzoug odkril pred leti, ko sta skupaj z Alainom Webrom iskala izvajalce za tematsko leto Alžirije v Franciji (2003). Tedaj so Marzoug precej nastopali po francoskih koncertnih in festivalskih odrih (za okus: http://marzoug.mondomix.com/fr/video1138.htm), pravega albuma še nimajo, so ga pa bojda v domači Biskri pripravljali letos poleti s Halimom Dekkichem – ter morda še videospot in DVD-film za povrh.

Ker v vseh dolgih letih, kar poslušam severnoafriško in arabsko glasbo, vse do lani v nji nisem slišala dud, in ker sem jih prvič zaslišala v hotelskih zasedbah v turističnih območjih Tunizije, sem ob prvem srečanju pomislila, da jih je verjetno lažje igrati kot v tej glasbi običajnejše piščali, denimo ghaito in mizmar (na katerega zvok precej spominja), saj verjetno ne zahtevajo tehnike krožnega dihanja. »Ne, ne. Dude so del severnoafriškega izročila in so povečini domena temnopoltih glasbenikov iz Maghreba,« mi je junija po telefonu pojasnil muzikolog Alain Weber. »Te dude in dudače najdemo po vsej severni Afriki vse do Perzijskega zaliva in so zelo zanimivi. V Tuniziji so dude sploh zelo pogoste in razširjene. To je eno najstarejših pastoralnih glasbil, najdemo jih na Bližnjem vzhodu in v več afriških deželah ter po vsem saharskem območju. Prav Afričani so glasbilo v časih suženjstva ponesli vse do Indijskega oceana, zato te dude najdemo celo v Iranu, igra jih neki drugi izvajalec Zaman Production, Said Shanbehzadeh, temnopolti Iranec, ki živi v Parizu, najdemo jih tudi v Basri v Iraku in sploh povsod. Gre torej za zelo staro glasbeno prakso in glasbilo, ki se je resda do danes ohranilo predvsem na jugu Tunizije, medtem ko ga na primer v Maroku ne najdemo več. Najdemo ga tudi v Sudanu, Ugandi, Jemnu in Iranu, ob trgovskih poteh, tudi v Alžiriji. Dude so zelo razširjeno glasbilo davnine, najdemo jih bolj ali manj povsod, seveda v Evropi in keltskih deželah in praktično res po vsem svetu. Marzoug so v Evropi nastopali in igrali tudi skupaj z velikim bretonskim dudačem Mollardom.«

Družina se imenuje Sudani-Marzoug, sudani je izraz, povezan z izvorom gnawijev (ar. beled es sudan, 'dežela črncev'), gnawi sorodni ali enaki bratovščini v Alžiriji pravijo tudi uled Baba Marzug, v zasedbi Marzoug pa ob pevcu, šekwi in severnoafriški tabli najdemo tudi karkabu, ki je pretežno glasbilo gnawijev. Kakšna so torej ujemanja in povezave med slovitimi maroškimi gnawiji in skupino Marzoug? »Vsi so temnopolte bratovščine – prav zdaj sem bil tudi v Tuniziji in se še enkrat prepričal o tem,« mi je povedal Alain, »in vsi se imajo za potomce in naslednike Bilala, prvega mujezina islama, ki je bil suženj preroka Mohameda; v Tuniziji se imenujejo stambali ali stambuli, v Alžiriji marzugi, v Maroku pa gnawiji – a prav vsi so del ene veje bratovščine sufijev, ki prakticira trans in terapevtsko zdravljenje z glasbo. Vsi imajo svoje svetnike (glavni svetnik zasedbe Marzoug je kakopak alžirski svetnik Sidi Marzug), pogosto uporabljajo enaka ali podobna glasbila, denimo gembri, s katerimi spremljajo obredje transa in zdravljenja.« Toda Marzoug nima gembrija v zasedbi? »Res je. Raba gembrija se ustavi v Alžiriji, naprej na vzhodu pa najdemo dude,« pojasnjuje Alain. »Lahko bi rekli, da se gembri ustavi nekje pri Marzoug, tudi v Tuniziji ga ne najdemo, medtem ko je v Biskri prisotno oboje (gembri v skupini Diwan de Biskra; op. p.). Čeprav je zvok zelo različen, imajo dude enake obredne funkcije kot gembri. Spremljajo procesije, ki romajo na svete kraje in grobove svetnikov ali pa igrajo na divanih, torej zborovanjih, ki imajo bodisi očiščevalno bodisi zdravilno vlogo, na njih pa povečini veliko sodelujejo tudi ženske. In še zanimivost: obredni izreki so pogosto v afriških jezikih hausa, bambara, songhai, opazil pa sem, da jih maroški gnawiji povečini le ponavljajo, ne da bi razumeli pomen, izrekov so se naučili na pamet, medtem ko v Alžiriji gnawiji še vedno poznajo pomen besed, ki jih pojejo, po svoje so mnogo pristnejši, še dandanes lahko prevajajo bambarščino.«

Skupina Marzoug prihaja 8. decembra v Ljubljano, na Cankarjeve Glasbe sveta, nastop pa bo dodal nov kamenček v mozaik godbenega bogastva Alžirije. Do sedaj smo se v ducatu let srečali že s pop raijem Cheba Mamija in Khaleda, amalgamom rockovskega strokovnjaka za godbene zveze Rachida Tahe, frankovsko-arabskim pianobarom Mauricea el Medionija – vsi so po rodu iz oranske regije z okolico – ter ne nazadnje s (severnejšo) saharsko poetiko Hasne Becharie s skrajnega zahoda Alžirije, tik ob meji z Marokom, in pogojno ob (sicer malijskih) Tinariwen in Tartit še s tuareškimi godbami, kakršne se porajajo tudi na resničnem jugu Alžirije, globoko v Sahari. Njena severna vrata, ob vznožju pogorja Aures in bliže Tuniziji, na t. i. jugu ozkega pasu naseljive sredozemske in obsaharske Alžirije, nam bodo tokrat odpirali Marzoug.

TC Lejla Bin Nur