Historična Afrika

Mohammed Jimmy Mohammed – senčni velikan etiopske glasbe

So zgodbe, ki se ne glede na svoj izjemen pomen dogajajo mimo nas; skrito, a tekoče, vztrajno in dolgo časa, tudi v senci drugih, od začetka poznanih in predvidljivih, pa morda manj pomembnih. Takšnih zgodb je še posebej veliko tam, do koder nam iz našega evro- in/oziroma amerikocentričnega stališča/gledišča pogled in prisluh težko seže. So pač sredine, področja, dežele, katerih kulturne dragulje smo prepoznali šele nedavno za nazaj in ne glede na to še vedno s težavo sledimo njihovim aktualnim nasledkom. Seveda k temu zamejenemu (v)pogledu svoje prispevajo (danes manj) oddaljenost dogajališča in (tudi danes pomembno) okoliščine, ki otežujejo njegovo dostopnost. Takšno področje je zagotovo še vedno kulturna produkcija na (geografskih in etničnih) prostranstvih današnje in (malo manj) polpretekle Etiopije. Vključno (pa četudi manj deficitarno) s tamkajšnjo tradicionalno in sodobno glasbeno ustvarjalnostjo.

Seveda se z etiopsko glasbo različnega porekla in zvrsti srečujemo že kar nekaj desetletij. Najprej z redkimi objavami fascinantnih terenskih etnomuzikoloških posnetkov, ki so tam nekje v 70. letih prejšnjega stoletja dobivali odzven celo v delih sodobno usmerjenih jazzovskih avtorjev, pozneje z delčki aktualne popularne glasbe, ki je prihajala od tam preko (pretežno) amharske diaspore, razpršene po Evropi in še posebej po ZDA, ali pa kar neposredno od glasbenic/glasbenikov, živečih v njej, v eksilu. Takrat smo spoznali Mahmouda Ahmeda, Ester Aweke in še koga. Malo smo vedeli o razlogih za to, dokler ni v Franciji pričela izhajati zbirka Ethiopiques in nam razkrila vse glasbeno bogastvo iz »zlatega obdobja« etiopske popularne glasbe, ki je trajalo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja – slabi dve desetletji, do vojaško-socialistične spremembe oblasti in odprave najstarejšega cesarstva na svetu, kar je povzročilo prej omenjeno diasporo ter uvedlo tudi radikalne spremembe kulturne politike, ki je skorajda onemogočila svobodno glasbeno ustvarjanje. A tudi ti časi so minili; že pred njihovim iztekom pa si je tamkajšnje (popularno)glasbeno dogajanje že bistveno opomoglo. Navkljub represiji povsem zamrlo tako ali tako nikoli ni, saj se je del njegovih pomembnih ustvarjalcev vseeno odločil, da ostane v domovini in nadaljuje s svojim delom, pač prilagojeno danim okoliščinam: manj javno, skoraj brez snemanj, zgolj z zelo občasnim, precej naključnim izdajanjem plošč, z omejenimi možnostmi nastopanja zgolj na posebej za to odobrenih (za oblastno elito in tujce) ali pa povsem kritih prizoriščih (azmarskih klubih, beznicah, pivnicah v manj uglednih predelih Addis Abebe. Eden izmed njih je bil tudi slep karizmatičen pevec Mohammed »Jimmy« Mohammed. Še dve, tri leta tega zanj svet zunaj Etiopije ni vedel. Pustimo ob strani posameznike, ki so imeli to srečo, da so se med bivanjem v Addis Abebi znašli na kakšnem njegovih »klubskih« nastopov, ter seveda tiste redke Etiopijce v diaspori, ki jih historični spomin še ni zapustil. Potem pa se je zgodilo prav eno izmed takšnih značilnih naključij, ki skozi zgodovino razkrivajo skrite zaklade. Naključje, ki je povzročilo najprej nekaj redkih »Jimmyjevih« obiskov Evrope in na koncu tudi izid njegove prve mednarodno dostopne plošče, lani za manjšo nizozemsko založbo Terp izdani album Takkabel! – Take this!. Izid tega albuma je posledica zanimanja Nizozemcev odprtih glav – ki so tudi sami izjemni glasbeniki, saj so člani skupine The Ex – za etiopsko glasbo (no, zraven je bil še Han Benning). To zanimanje jih je že nekje v začetku tega tisočletja privabilo v Pariz na eno izmed t. i. »Azmarskih noči«, ki jih je tedaj organiziral Francis Falceto – mož, ki stoji tudi za diskografsko zbirko Ethiopiques – tako, da je iz Addis Abebe pripeljal in nazaj odpeljal Evropi bolj ali manj neznane glasbenike. Tako so takrat tam prvič srečali »Jimmyja« z njegovim triom. Spomladi leta 2004, ko je spet prišel v Pariz v enakem aranžmaju, so mu organizirali štiri koncerte na Nizozemskem. Odmevi nanje so bili izjemni in zato so jeseni istega leta gostovanje ponovili. Maja 2005 so skupaj nastopili na cenjenem Moers Jazz Festivalu, potem pa v nekem nizozemskem studiu v treh dneh posneli še gradivo za omenjeni album, s katerim smo leta 2006 končno tudi mi spoznali izjemno življenjsko in ustvarjalno zgodbo slepega azmarskega pevca Mohammeda Mohammeda, imenovanega »Jimmy«.

Mohammed »Jimmy« Mohammed ni pripadal azmarski družini, tj. ni izviral iz rodu tradicionalnih azmarskih glasbenikov, neke vrste starodavnih etiopskih trubadurjev. Tudi zato, predvsem pa zaradi drugih, povsem »fizičnih« okoliščin, je bila njegova pot do glasbene uveljavitve dolgotrajna, naporna, dramatična. Rodil se je pred kakšnimi 45 leti v provinci Wollo v Etiopiji krščanskim staršem, ki so ga krstili za Girmo Michaela. Zelo hitro je zbolel, bolezen pa naj bi bila posledica prerokbe, da ne sme biti krščen, saj bog hoče, da je musliman. Starši te prerokbe niso spoštovali in mali Girma je oslepel. Pozneje so ga starši prepustili cerkveni šoli, od tam pa je že sedemleten pobegnil in od takrat ter do poznejšega pevskega uspeha praktično vso mladost preživel na cesti in v tavanjih po deželi, ki so ga na koncu seveda pripeljala v Addis Abebo. Že pred tem, v zgodnjih sedemdesetih letih, se je srečal z takrat popularno etiopsko glasbo, ko je »poviseval« okrog čajnic in barov, v katerih se je ta stalno predvajala. Glasba mu je postala uteha na njegovih trnovi mladostni poti slepca brez doma in virov preživetja. Najbolj so ga pritegnile pesmi Tlahouna Gessesseja, ki je bil tudi sicer v tistem času eden najbolj popularnih pevcev, ker je v svojih pesmih pel o trpljenju revnih, a jim je hkrati z njimi vlival upanje na boljše. Počasi si je mladi Girma posamezne pesmi zapomnil in jih pričel tudi prepevati. Še pred desetim letom pa je imel srečo, da so ga sprejeli v nek nemški misijon, pozneje pa tudi v šolo za slepe. A to ni trajalo dolgo. Leta 1974 je z državnim udarom prišla na oblast vojaška hunta, ta pa je dve leti pozneje zaprla šole, ki so jih vodili tujci, med njimi tudi šolo za slepe, v kateri je bil Girma; in znova se je znašel na cesti, prepuščen samemu sebi. Vendar so se vedno našli tudi dobri ljudje in eden takšnih ga je za nekaj časa celo posvojil ter mu omogočil specialistične zdravniške preglede v prestolnici. Tako je prvič prišel v Addis Abebo. Nekje v tem času so ga tudi preimenovali v Mohammeda. Po zdravljenju se je vrnil v mestece k svojemu pokrovitelju, kjer je nato leta 1980 začel svojo glasbeno kariero, ko so ga najeli za pevca v precej popularni lokalni skupini Bahel Amba. In takrat se mu je odprlo. Zelo kmalu so ga opazili in povabili kar v Nacionalno gledališče v Addis Abebi, kjer so ga zaposlili kot pevca. Leta 1986 je dal tam odpoved in začel nastopati po tamkajšnjih nočnih klubih z različnimi glasbeniki. Leta 1990 je srečal Meseleja Asmamawa, znanega mojstra igranja na tradicionalno brenkalo krar. K sodelovanju sta povabila še tolkalca Asnakeja Gebreyesa in tako je nastal njegov stalni trio, s katerim je potem nastopal po vsej Etiopiji, predvsem pa seveda po najbolj cenjenih azmarskih klubih po prestolnici, v glavnem z interpretacijami azmarskega klasičnega repertoarja in pesmi svojega prvega pevskega idola Tlahouna Gessesseja. S tem triom je bil tudi na vseh nastopih, ki jih je imel po Evropi in s katerimi si je (ob plošči, seveda) v slabih dveh letih ustvaril izjemno mednarodno zanimanje za svoje glasbeno delo ter temu ustrezen ugled. A žal, še preden je uspel to dvoje zares doživeti in preden smo se zares zavedeli bogastva njegovih interpretacij klasičnih pesmi iz etiopskega »zlatega obdobja« in pomena njegovega ohranjanja etiopske glasbene dediščine, je decembra lani v Addis Abebi za posledicami bolezni umrl. Zaenkrat je za njim ostalo bore malo zvočnih dokumentov o njegovem delu, menda je vsaj eden z zadnjimi posnetki še izšel, samo upati pa je, da se v kakšnih etiopskih arhivih nahaja še vsaj del posnetkov iz zgodnejšega obdobja, še posebej pa tistih iz 90. let, ko je pričel s samostojno kariero in z lastnim triom. Že zdaj dostojno vpisanega na seznam najbolj zanimivih sooblikovalcev sodobne etiopske glasbene ustvarjalnosti bi ga bilo z njihovo pomočjo mogoče še bolje spoznati in umestiti v vedno bolj pregledno zgodovino afriške popularne godbe minulega stoletja.

Zoran Pistotnik