Shakin' Stevens

Iz rockabillyja v pop in nazaj

Shakin' Stevens je pred kratkim izdal novo ploščo, Now Listen. Kar precej vode je preteklo, odkar je izdal zadnji studijski album, skoraj več kot desetletje, in mnogi so ga vmes že odpisali. Vendar se je vrnil v velikem slogu – z zmago na »bitki talentov« v eni od TV-oddaj in albumom, ki združuje njegovo preteklost in sedanjost. Prva mala plošča z albuma je bila Trouble, sicer avtorska pesem Pink, ki jo je Shakin' Stevens uspešno posvojil.

Čeprav je v javnosti bolj znan kot poustvarjalec in performer, je bil Shakin' Stevens (pravo ime: Michael Barrett) vselej tudi avtor, pisec pesmi, ki je ustvaril nekatere svoje največje uspešnice, pesmi, ki so zaznamovale osemdeseta leta prejšnjega stoletja – Give Me Your Heart Tonight, Oh Julie, Teardrops in druge. Znal pa je tudi pretanjeno izbirati pesmi drugih avtorjev in se vedno znova vračati h koreninam, h glasbi petdesetih let, s katero je tudi začel svojo kariero. Brezkompromisne izvedbe starih uspešnic Big Joeja Turnerja, Rosemary Clooney, Dinah Washington, Dona Gibsona, Elvisa Presleyja, Carla Perkinsa in drugih so na njegovih komercialno najbolj uspešnih albumih še poudarjale dejstvo, da ne gre zgolj za navidezno modno muho, nekaj iz preteklosti, začinjeno s pop aranžmaji, ampak da ima Shakin' Stevens za seboj »korenine«, zaledje ameriške (in angleške) »kozmične« glasbe. Številne zbirke njegovih uspešnic in njegovi albumi s konca osemdesetih in začetka devetdesetih so bili sicer polni pop aranžmajev, vendar je Shakin' Stevens začel svojo glasbeno pot v angleških klubih, kjer je nezainteresiranemu in redkemu občinstvu prepeval rokenrole iz petdesetih. Pisalo se je leto 1969 in preporod glasbe iz petdesetih je doživljal enega prvih »povratnih« vrhuncev. Na lestvice se je vrnila večina legend, od Elvisa do Casha, Carla Perkinsa in Rickyja Nelsona. Svojo nadvse uspešno, a kratko kariero so začeli Creedence Clearwater Revival, ki so znova dokazali, da se tudi brez hudih produkcij da delati dobro glasbo, da pravi rokenrol ne potrebuje preveč studijskih posegov, dovolj sta dober rif in iskrena izvedba.

Shakin' Stevens je sicer že na začetku sedemdesetih začel snemati (z zasedbo Sunsets) in ti posnetki so danes zelo cenjeni med poznavalci, albume iz njegovega zgodnjega obdobja pa pogosto ponatisnejo, v taki ali drugačni obliki. Stevens se je takrat še držal priredb in to je počel odlično; med najbolj znanimi in cenjenimi posnetki iz tistega obdobja so, denimo, priredbe Wilsonove Reet Petite, Hallydayeve Hand Of A Fool in Mizellove Jungle Rock. Snemal je tudi pesmi Buddyja Hollyja, Carla Perkinsa in seveda Elvisa. Legenda govori, da je Elvisove gibe skrbno vadil leta in leta pred ogledalom. Izpopolnil jih je do najmanjših podrobnosti in dodal še marsikaj svojega; nastalo je tisto, kar dandanes poznamo kot gibe Shakin' Stevensa. Po dolgih letih slabih angažmajev po klubih in prezrtih plošč je okrog leta 1976 dobil ponudbo, da odigra glavno vlogo v muzikalu Elvis, ki so ga pripravljali v londonskem West Endu. »Elvis je bil velika osebnost in revolucionar popularne glasbe,« je pozneje povedal Stevens. »Zelo sem spoštoval njegovo delo in zato sem sprva tudi zavrnil vlogo. Zdelo se mi je, da hočejo spet samo vnovčiti njegovo priljubljenost. Ko pa sem prebral scenarij, sem spoznal, da gre pravzaprav za poklon velikemu umetniku, in sem spremenil mnenje!«

Elvis ga je spravil iz polanonimnosti, svoje pa je prispevala tudi televizijska serija Oh Boy, v kateri je igral. Leta 1979 je spoznal Freyo Miller, svojo bodočo menedžerko, agentko in predvsem prijateljico, ki je verjela vanj, in takrat so se začele precej korenite spremembe. Čez noč sicer ni šlo. Prvi album, Take One, ki je izšel leta 1980 pri založbi Epic, in mala plošča, Hot Dog, sicer stara uspešnica Bucka Owensa, ki jo je Stevens preoblekel v rockabilly, najprej nista zbudila večje komercialne pozornosti. Album je dve leti pozneje izšel z naslovom Hot Dog in postal prodajna uspešnica. Vendar se je pred tem zgodilo še precej stvari. Za božič leta 1980 je Shakin' Stevens obiskal prijatelja, zbiralca starih plošč, in pri njem slišal pesem Rosemary Clooney This Old House. Posnela jo je leta 1954, napisal pa jo je Stuart Hamblen, ki ga poznavalci poznajo po nekaterih legendarnih countryjevskih in gospelovskih pesmih. »V hipu, ko sem slišal to pesem,« je povedal Stevens, »sem vedel, da je prava zame. Kar verjeti nisem mogel, da od leta 1954 te pesmi, ki je kot ukrojena za občinstvo, ni nihče posnel.« Tri tedne po objavi male plošče s to pesmijo se je sprva vsaj v Angliji izkazalo, da je imel prav. Pesem je na vrhu lestvice ostala kar nekaj tednov, videospot pa je na zabaven način za množično občinstvo »ustvaril« imidž Shakin' Stevensa, pevca z gumijastimi nogami in nekoga, ki je iz petdesetih prišel v osemdeseta, da bi pokazal, da Elvis ni bil naključje. Videospot je vseboval vse prvine »klasičnega« Shakin' Stevensa: lepe deklice, seksualni naboj, privzdignjeno obrv, sproščenost in svežino izvedbe. In obilo samoironije, ki je prav tako ves čas ena temeljnih lastnosti njegove glasbe. Najboljši prikaz umetnosti Stevensovih gibov je sicer spot za pesem Big Joeja Turnerja Lipstick, Powder And Paint, ki je naslavljala enega njegovih poznejših albumov.

Če pa je bil prvi album Take One še poln obskurnih rockabillyjevskih pesmi, Bakersfielda, Buddyja Hollyja, Tennesseeja Ernieja Forda in drugih, se je na novih izdelkih vse bolj začela kazati Stevensova avtorska plat in premik iz rockabillyjevskega džinsa v bolj uglajeno opravo šarmerja; vsaj na videz. Eden njegovih najbolj uspešnih albumov, Shaky, ki je izšel septembra 1981, je že vseboval prve izrazite pop uspešnice (You Drive Me Crazy), a njim ob boku je Shaky postavil nekaj posrečenih originalov (I'm Looking) in priredb iz preteklosti (I'm Gonna Sit Right Down And Write Myself A Letter, Green Door). Septembra 1982 je izšel album Give Me Your Heart Tonight, ki je verjetno zakoličil njegovo pop podobo, hkrati pa je bil avtorsko eden njegovih najmočnejših. Naslovna pesem je zagotovo ena najlepših ljubezenskih balad osemdesetih, pesmi kot Oh Julie, Boppity Bop in Yeah You're Evil pa so precej vplivale tudi na takratno jugoslovansko poprock sceno. Leta 1982 je svoje prve pesmi v Stevensovem slogu posnel črnogorsko-zagrebški avtor Milan Popović (na naslovnici svoje prve plošče je privzel celo klasično shakinstevensko pozo) in leta 1983 zmagal na jugoslovanskem izboru za popevko Evrovizije s stevensovsko pesmijo Džuli, za katero so ga pozneje v Evropi zelo hitro obsodili, da je plagiat Stevensove Julije. Po uspehu Džulije, znan kot Daniel, izdal prvi album Bio sam naivan, simpatično in poslušljivo avtorsko zbirko, ki ji je sledil bržkone eden najboljših hrvaških avtorskih pop albumov vseh časov, Suze i smijeh, leta 1984. Po tej plošči in izvrstnih pesmih, kot so, denimo, Vjerujem, on te voli, Anđela in predvsem Reci, koji sam ti ja, ki je poleg Đoen (to je uvrstil na naslednji album leta 1985) njegov avtorski in izvajalski vrhunec, je Danielova kariera začela usihati, vendar je tam nekje do leta 1987 še uspel obdržati relativen komercialni uspeh. Tudi eden najboljših pevcev tako imenovane jugo scene je preveč podlegel lovljenju trendov in se na koncu povsem izgubil v omlednih produkcijah. Treba pa je priznati, da nikoli ni pozabil na svoje vplive – še na začetku devetdesetih, ko je komercialno že skoraj usahnil, je na plošči Ma daj obuci levisice (neuspešen poskus vrnitve k evrovizijski slavi) precej zanimivo priredil Springsteenovo I'm Goin' Down. Tudi Stevensova komercialna uspešnost je že sredi osemdesetih precej nihala. Zadnji komercialno soliden album je posnel leta 1990 in ga naslovil There's Two Kinds Of Music: Rock 'n' Roll. Na njem sta bili dve njegovi najbolj priljubljeni poznejši pesmi, I Might in You Shake Me Up, ki jo v naših krajih poznamo po uspešni priredbi Rok'n'benda (Dej rukn me), prevedel in priredil pa jo je Lado Bizovičar. Tudi na omenjenem albumu ni mogel mimo svoje preteklosti, ne da bi se ustavil pri Bobbyju Darinu, po izidu tega albuma – no ja, posnel je še uspešen božični album z uspešnico Merry Christmas Everyone (1991) – pa se je bolj ali manj umaknil izpred snemalnih aparatur, čeprav je nekaj časa še intenzivno nastopal. Zdaj že kakšno leto to spet počne in na novem albumu se je med priredbami starejših uspešnic lotil pesmi Baby It's You, ki so jo svojčas prepevale The Shirelles, vendar pa so najznamenitejši posnetek te pesmi naredili Beatli, točneje, naredil jo je glas Johna Lennona na njihovem prvem albumu leta 1963. Shakin' Stevens ni tekmoval z obupanim Lennonovim golčanjem, ki požene srh po telesu in tudi »cheat cheat« spremljevalnih vokalov ni ponavljal, ampak je pesem odpel nekako bolj po elvisovsko; dobil sem občutek, da bi Elvis, če bi bil še živ, zdaj take stvari počel na podoben način.

Dobre kritike nove plošče in intenzivna mednarodna turneja potrjujejo, da Shakin' Stevens še zdaleč ni rekel zadnje besede. Nestrpno pričakujemo kakšen njegov nov diskografski podvig in ne bi bilo odveč apelirati na organizatorje, da ga povabijo tudi v naše kraje. Njegove starejše plošče so večinoma dosegljive na kompilacijah. Ena boljših je Epic Years, na Collectable dobite tudi DVD z videospoti, za poznavalce in ljubitelje pa bosta bržkone dve trojni zbirki Hits And More in Shaky – The Hits, kjer so tudi zgodnje pesmi.

Matej Krajnc

Viri:

Petar Luković: Shakin' Stevens, Rock '83, 4–7

Shakin' Stevens: Collectable, 2004 (knjižica)

Michael Heatley: Shaky, O' Mara Books, 2006