Havajska glasba

Hula blues in šola Sola Hoopiija

Havajska kitara in igranje nanjo je že od preloma iz 19. v 20. stoletje del ameriške folklore in popularne glasbe. Čeprav je tedaj havajska glasba že prešla svoj zenit, je prav s pomočjo glasbenikov, ki so igrali na havajsko kitaro, vplivala na različna glasbena področja v Ameriki, predvsem pa na country in blues. Predstavljamo vam več kitarskih mojstrov, na katere je tako ali drugače vplival Sol Hoopii, ki mu je zato namenjena glavnina besed.

V času pred prihodom misijonarjev katoliške veroizpovedi je stara izvirna havajska folklora temeljila na uporabi različnih instrumentov in predvsem skupinskega, zborovskega petja. Ta posebnost je omogočila, da se je domača folklora zlila z evropskim himničnim cerkvenim izročilom. V 19. stoletju je živinoreja na Havajih postala ena najpomembnejših gospodarskih panog. Veleposestniki so za delo z živino »uvažali« kavboje iz Mehike in Portugalske. Le-ti in mornarji so s seboj prinesli tudi svoje instrumente: kitaro, ukelele, mandolino in bendžo. Domačini so tako kmalu ugotovili, da lahko kitare in druge instrumente prilagodijo zahtevam glasbe s svojih otokov, tako da so jih uglasili v odprtih akordih. Pri tem so nekatere strune popustili, nekatere pa bolj napeli. Taka uglasitev se imenuje slack key tuning. Na ta način so lahko zelo enostavno z osnovnimi harmonskimi akordi spremljali svoje petje.

Prve drsne tehnike igranja na kitaro na Havajih

Okoli leta 1894 je v mestu Oahu v srednji deški šoli študent Joseph Kekuku odkril, da če z glavnikom drsi po strunah kitare, ki jo ima na kolenih, doseže zanimiv zvočni efekt. Kmalu je ugotovil, da je zvok močnejši in glasnejši, če po strunah drsi z nožem ali kovinsko ploščico. V havajskih glasbenih krogih je postal prava senzacija. Mnogi drugi kitaristi so ga hitro začeli posnemati. Tako se je po legendarnih pripovedovanjih rodila havajska kitara, ki se je kot instrument z zanimivim, novim zvokom hitro razširila po vsem svetu. Vsaka legenda pa ima tudi svojega glavnega junaka in tako bi lahko rekli, da je na Havajih kraljeval Sol Hoopii, ki je skoraj sam zaslužen za popularizacijo in razširitev havajske kitare v Ameriki. Bil je glasbenik, ki je v havajsko folkloro vljučil jazz in blues ter pop in filmske melodije. Njegovo glasbo lahko označimo kot prvo obliko t. i. fusion music ali kot se danes imenuje world music – to so pač nazivi, ki povedo »vse in nič«. Hoopii je bil dvajset let ena najbolj vplivnih glasbenih osebnosti v zabavni in filmski industriji v Ameriki. Rodil se je leta 1902 v Honoluluju kot 21. otrok v veliki havajski družini. Že pri treh letih je igral ukelelo in kmalu nato kitaro in havajsko kitaro. Ko je bil star sedemnajst let je še z dvema prijateljema, ki sta z njim igrala v triu, odjadral kot slepi potnik na parniku zloglasne ladijske družbe Matson v Ameriko. Legenda pravi, da so bili potniki na ladji z njihovim igranjem tako zadovoljni, da so zbrali denar za njihove karte, tako da so popolnoma uradno prispeli v San Francisco. Nekaj časa je Sol sebe in oba prijatelja preživljal tako, da je boksal za denar, dokler ga ni odkril glasbeni agent, ki mu je omogočil profesionalno igranje v klubih. Ko je začel s profesionalnim igranjem, se je preselil v Los Angeles. Tam je srečal svojo bodočo ženo, ki je postala pomembna in vplivna oseba v njegovem življenju. Skrbela je za njegovo kariero in finančne posle. Ko sta se njegova prijatelja vrnila na Havaje, je s skupaj z Lanijem McIntirejem in Leslijem Glenwoodom ustanovil trio, ki se je popolnoma posvetil profesionalnemu igranju in snemanju plošč. Na tem mestu pa že gre omeniti vrsto zasedb in samostojnih izvajalcev, ki so se znašli v Hoopiijevi senci. To so Kui Lee, Ken Emerson, George Helm, Haleloke, Alfred Apaka, The Singing Surfriders in drugi, nekateri še snemajo predvsem za založbi Cord in Dancing Cat.

Havajska histerija

Zanimanje za vse eksotično, ki je preraslo v pravo havajsko histerijo, je doseglo višek okrog leta 1925. V Los Angelesu je bilo veliko število kvazihavajskih nočnih klubov, ti so zagotavljali delo plejadi havajskih ali pa naturaliziranih glasbenikov, ki so bolj ali manj uspešno igrali havajsko glasbo. Ta trend se je kmalu odrazil tudi v glasbeni in filmski industriji. Hoopii je bil tedaj že dolgo glasbenik in je brez težav dobival delo na obeh področjih. V dvajsetih in tridesetih letih je bil stalno prisoten kot glasbenik, svetovalec, glasbeni vodja in celo kot igralec v Hollywoodu. S posnetki iz let 1926−1930 si je utrl pot v svet zabavne in filmske industrije. V tem prvem obdobju je njegovo glasbo odlikovala enostavna, ritmično poudarjena spremljava na kitari in mandolini. Spremljala sta ga Lani McIntire in Leslie Glenwood, v glasbi pa so se prepletali močni jazzovski in bluesovski vplivi. Čeprav je bila njegova skupina le trio, je glasba na Hoopiijevih ploščah polna in bogata z izvirnimi tehničnimi in glasbenimi domislicami. Prav njegova izredna muzikalnost in brezhibno obvladovanje instrumenta sta ga postavila za simbol in vzor generacijam glasbenikov, ki niso nujno igrali samo enostavne in na trenutke pocukrane nezahtevne popglasbe. Pri svoji iznajdljivosti je bil še tako drzen, da je vplival na samega Jimmieja Rodgersa, pa tudi Robert Johnson ga je verjetno poslušal ali pa je njegov vpliv začutil iz druge roke.

Preboj na ameriške trge

Nekakšen uradni začetek in prodor na področje ameriške popglasbe je havajski glasbi uspel leta 1915, ko je družba Tin Pan Alley izdala note za pesmi On The Beach Of The in Hello, Hawaii, How Are You. Kmalu za tem so se tudi v filmski industriji pojavili filmi, ki so na različne načine predstavljali ali v svoja dogajanja vključevali havajsko eksotiko. Taki filmi so bili Bird Of Paradise, Flirtation Walk, Waikiki Wedings in drugi. V večini teh filmov je na glasbenem področju sodeloval Sol Hoopii. Pri svojem delovanju je prihajal v stik tudi z jazzom in bluesom, ki je v dvajsetih letih doživljal svoj vrhunec. Tako je posnel svojo verzijo znamenite skladbe, ki je neuradno ponesla v svet pojem blues, Saint Louis Blues. Pri vsem tem pečanju z zvezdami iz sveta filma pa je bil tako močan, da je za njim norela vsa Amerika in temu vplivu se ni mogel ogniti niti Elvis Presley.

Hoopii postavlja standarde

S svojo nenadkriljivo tehniko in predvsem muzikalnostjo je Hoopii vplival na vse svoje sodobnike, ki so igrali kitaro v podobnem stilu. Pri nas dolgo nismo vedeli za tega mojstra, predstavil pa nam ga je Miran Mesesnel. Nekateri kitaristi, ki so v tedanjem času spremljali poppevce, so brez sramu kopirali solistične pasaže in jih prodajali za svoje. Še po mnogih letih so nekateri steel kitaristi v country glasbi transkribirali in igrali Hoopiijeve stilno perfektne sole. Tak kitarist je bil v poznih štiridesetih letih Jimmy Helms, ki je igral v spremljevalni skupini Hanka Williamsa. Tudi Jerry Byrd in Leon McAulife, ki je znan po svoji instrumentalni skladbi Steel Guitar Rag, priznavata, da je bil Hoopii njun prvi in največji vzornik. Poleg tega, da je v svojo glasbo vključeval značilnosti več drugih stilov, je Hoopii posebej pomemben tudi zaradi neprestanega eksperimentiranja z različnimi uglasitvami kitare. Uglasitev v cis-molu, ki je njegov izum, je pozneje osnova za igranje country steel kitare in električne pedal steel kitare. Zaradi izredne popularnosti havajske kitare so se na tržišču pojavili celo novi modeli kitar, ki so bili skonstruirani glede na zahteve glasbenikov, ki so igrali instrument na kolenih in so po strunah drseli s kovinsko ploščico. V poznih dvajsetih letih so se poleg lesenih havajskih kitar znamke Martin pojavile tudi na novo konstruirane kitare bratov Dopera, ki sta lesenem modelu Dobro pod kobilico vgradila velik okrogel resonator, model kitare National Steel pa je bil v celoti izdelan iz kovine in imel tudi po tri resonatorje. Kovinske kitare so bile precej glasnejše od lesenih, kar je bilo za solističen instrument pomembno, saj je moral preglasiti ostale spremljevalne instrumente. Njen zvok pa je bil bolj trd, hreščeč in kovinski. Zato je igranje na steel kitaro zahtevalo glasbenika, ki je bil sposoben kultivirati zvok kovinske kitare.

Hoopii kot kralj svojega glasbila

Hoopiijev stil igranja na havajsko kitaro je bil od vseh njegovih sodobnikov najbolj kompleksen in sofisticiran. Začel je v dvajsetih letih z enostavno odprto uglasitvijo High Bass A, visoki bas A, ki ga je potem razvijal, dodajal in odkrival nove uglasitve, ki so ustrezale posameznim razpoloženjem ali tehničnim zahtevnostim določenih skladb. Veliko časa je posvetil tudi poslušanju drugih instrumentov, predvsem jazzovskega klarineta. Proučeval je glasbo in tehniko igranja klarineta in poskušal prenašati ideje na havajsko kitaro. Hoopii sam je neposredena povezava med glasbo stare in primitivne havajske kitare in modernega igranja na steel kitaro kakšnega Kena Emersona. Nek njegov sodobnik ga je okronal za »Fritza Kreislerja« steel kitare. Kot Kreisler na violini je bil Hoopii nesporen kralj svojega instrumenta. Pojav havajske kitare je prvi poskus v zgodovini tega instrumenta, da se njegov značilni ton brenkala spremeni tako, da postane podoben violinskemu zvoku ali celo človeškemu glasu. To je torej po naključju uspelo havajskemu glasbeniku Josephu Kekukeju na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ta zvok pa je postal tako popularen, da so ga privzeli mnogi glasbeniki po vsem svetu. Ameriki je bila havajska glasba s svojimi instrumenti predstavljena na veliki razstavi pacifiških dežel, Panama Pacific Exibition, leta 1914 v Los Angelesu. Od takrat je Amerika dobesedno ponorela za eksotično havajsko glasbo. V dvajsetih in tridesetih letih je bil vpliv te glasbe čutiti v vseh zvrsteh popularne glasbe, posebej pa še v filmski industriji. Glasbenik, ki je največ doprinesel k slavi in prodoru havajske eksotike, pa je bil kitarist in pevec Sol Hoopii. Sredi sedemdesetih minulega stoletja je po njegovih stopinjah stopal George Helm, ki so ga v medijih oklicali za enega najbolj pravovernih učencev Sola Hoopiija – in ga klicali »The true Hawaiian«.

Sol Hopii kot pevec

Sol Hoopii je bil tudi zelo dober pevec. Odlikoval ga je žameten tenor, posebej pa so ga sodobniki in drugi glasbeniki cenili zaradi njegovega falsetnega petja. Če boste kdaj segli po njegovih ploščah, bodite pozorni na pesem I Like You, saj lahko v njej slišite vse, kar odlikuje igranje in petje Sola Hoopija: prosto improviziranje na jazzovske akorde, spremembe v hitrih tempih in sproščeno petje. Svoje kvalitete pokaže s premišljenimi in natančno izvedenimi pasažami, veliko dinamiko in celo s prikritim humorjem. Zaradi svojega izpiljenega stila je bil priljubljen pri široki publiki in pri glasbenih kolegih. Bil je zelo zaposlen, saj je snemal plošče, pisal in izvajal glasbo v filmih, bil svetovalec za glasbo in celo igralec, ki so mu zaupali manjše vloge v filmih, predvsem pa je bil znan po glasbeni opremi za detektivsko serijo o Charliju Chenu, ki je bila v tridesetih letih med najpopularnejšimi filmskimi nadaljevankami. V skladbi Hula Blues je združil značilnosti havajskega počasnega plesa hula z bluesovski toni, v njej je že uporabljal odprto uglasitev v cis-duru, ki je bila njegov izum. Nekaj podobnega danes počne Ken Emerson, ki za svoje dosledno havajske plošče snema tudi klasike bluesa – denimo skladbo Sitting On Top Of The World, ki jo najdete na njegovi plošči Hawaiian Tangos, Hulas and Blues iz leta 2004, za katero bi rekel, da je obenem tudi njegova najboljša plošča, saj lepo pokriva celotno Hoopiijevo obzorje.

Hoopiijev repertoar

Hoopiijev repertoar bi lahko pravzaprav razdelili na dva dela, podobno pa bi lahko storili pri prav vseh njegovih upešnih učencih s Kuijem Leejem na čelu. Za poslušalce, ki so raje poslušali originalno, arhaično, na folkloro naslonjeno havajsko glasbo, je Hoopii snemal tudi skladbe, ki so odgovarjale zahtevam take publike. Pri takih skladbah in pesmih ni eksperimentiral, temveč se je prepustil svojim koreninam in pel s čustveno poudarjenim falsetom, ki je bil tako cenjena kvaliteta pri njegovih poslušalcih. Cele skladbe v takšnem kontekstu so izzvenele mehko in čustveno vznemirjujoče. Tej mekhobi je gotovo pripomogla tudi sama havajščina, ki je po intonaciji zelo mehak in nekoliko temno obarvan jezik, saj trdo zvenečih soglasnikov b, d, g, v, r ter sičnikov in šumnikov sploh ne pozna. Poleg tega, da je neprestano eksperimentiral s kitarskimi uglasitvami, je tudi neutrudno poskušal tehnike nekaterih drugih instrumentov prilagoditi havajski kitari. Posebej se je ukvarjal s jazzovskim igranjem klarineta. V svoje igranje je vnašal jazzovske elemente in nekatere značilnosti bluesa. Veliko skladb, ki niso neposredno havajskega izvora, so vsaj po naslovu bluesi. In prav to danes počne tudi Ken Emerson – mislim, da je najbolj prepričljiv prav v skladbi Kalihi Blues, ki se zdi kot »ukradena« (v dobrem pomenu besede) iz Hoopiijeve kitare.

Hoopii poje popevke za denar

Poleg filmske glasbe, neokrnjene havajske glasbe, jazzovsko obarvanih instrumentalnih skladb je moral Hoopii snemati tudi nedolžne popevke, ki so šle hitro v uho, in tudi to počnejo danes prav vsi njegovi učenci. Če se je le dalo, jim je Hoopii vtisnil svoj pečat tudi po instrumentalni plati. Pesem Ten Tiny Toes je zvenela skoraj kot otroška pesmica, a instrumentalni del je jazzovski, poln kratkih improvizacij, ki so brezhibno izvedene. Pri tej skladbi je mogoče zaslediti nekaj modernih idej takrat popularnega jazzovskega glasbenika Bixa Beiderbecka, v petju pa je čutiti vpliv stila petja takrat zelo popularnih ženskih triov, kot so bile The Boswell Sisters. V skladbi An Orange Grove In California, ki spada med klasične skladbe izpod peresa Irvinga Berlina, se je podal na področje, kjer še noben drug glasbenik, ki je igral havajsko steel kitaro, ni poskušal igrati. Nenavadna melodičnost ter zahtevna harmonska zgradba glasbe Irvinga Berlina je bila za Hoopiija ravno pravšnji izziv. Izvedba, ki jo odlikujeta popolnoma sproščeno vzdušje in briljantna tehnika igranja, je ena najboljših skladb, kar jih je Hoopii posnel na akustični steel kitari, in kot taka eden mejnikov popularne instrumentalne glasbe nasploh. Seveda je škoda, da so Solovi nasledniki v takšnih podvigih malce bolj predvidljivi in jim manjka drznosti, da bi naredili korak naprej.

Leta 1935 se tudi Hoopii ni mogel več izogniti napredku in tehničnim zahtevam različnih studiev in organizatorjev turnej. Začel je igrati električno steel kitaro, ki je neposredni predhodnik coutryjevske pedal steel kitare. Kljub temu da se tehniki igranja na akustično in električno havajsko kitaro precej razlikujeta, je Hoopii v zelo kratkem času do popolnosti obvladal novo glasbilo. Med prve skladbe tistega časa sodi istrumental Fascinating Rhythm, ki se še danes sliši kot ognjemet čarovništva na električni steel kitari. V štirih kiticah skladbe je Hoopii pokazal svoje ogromno znanje. V prvi je predstavil mehke, zavijajoče in moledujoče tone, druga je slišati kot zgodovinski prerez vestern swinga z vsemi značilnimi akordi, v tretji je predstavil igranje v oktavah in enostavno in ekonomično uporabo instrumenta, v četrti pa je znova postregel z mnogimi značilnimi melodičnimi linijami, ki so bile njegov zaščitni znak. Vse to je do potankosti obvladal že leta 1938, ko se je že začel umikati iz sveta zabavljaštva in posvetnega glasbenega življenja in se pod vplivom žene, ki je bila zelo verna, dal posvetiti v duhovnika. Naslednjih deset let je potoval z religioznimi skupinami in igral gospel. Nekateri posnetki iz tega obdobja so ostali kot najlepši primeri njegovega dela, čeprav s starimi klasikami nimajo veliko povezav.

Hoopii ima za ameriško popularno glasbo izredno velik pomen. Bil je glasbenik, ki je skoraj sam predstavil Ameriki havajsko glasbo. Njegova izredna tehnika, inovativnost in raziskovalski nemir na področju odkrivanja in uvajanja novih prijemov in uglasitev v tehniko igranja in pa združevanje folklornih tradicij havajske glasbe z modernimi jazzovskimi, bluesovskimi, popularnimi elementi ter elementi muzikalov so odločilno vplivali na razvoj popularne in country glasbe v Ameriki.

Jane Weber

Diskografija Sola Hoopiija (vse za založbo Rounder):

Da boste vsaj do neke mere verjeli temu pisanju, morate slišati kakšno izmed Hoopiijevih plošč. Zelo zanimivi pa so tudi posnetki Hoopiijevih učencev, ki jih omenjam v besedilu:

Master of the Hawaiian Guitar, V. 2

Master of the Hawaiian Steel Guitar

Hula Blues

Vintage Hawaiian Music -- Steel Guitar Masters: 1928−34

Vintage Hawaiian Music -- The Great Singers: 1928−34