Ksenija Jus – Xenia

BLACK SAFARI

Založba Ehodrom v sodelovanju z Društvom Škuc, 2007, CD

SVOBODNA RADIKALKA

Zavod CCC, 2007, knjiga

Ne pomnim, kdaj sem zadnjič s takim veseljem in radovednostjo prisluhnila liriki v glasbi, kot se je to zgodilo s peto besedo na novem albumu Ksenije Jus Black Safari. Že dejstvo, da se je skoraj istočasno z objavo glasbenega cedeja odločila svoja besedila objaviti v knjižni obliki, nekaj pove o njenem fokusu …

V dolgoletni ljubiteljski raziskovalni slasti odkrivanja novih poetik sodobne glasbe, še posebej, toda ne nujno vedno ženske, velikokrat povsem intuitivno, čestokrat povsem čustveno reagiram in sprejmem določen stil, določenega izvajalca. Zgodba s Ksenijo je podobna. Spremljam jo praktično od njenih prvih pojavljanj na sceni. Pozornost je pritegnila z odkrito iskreno držo, samosvojo osamelostjo, ki sem jo začutila na enem izmed njenih koncertov v Novi Gorici. Vsestransko angažirana in umetnica mnogih talentov je po moje najboljša takrat, ko je na odru, s svojo glasbo in sporočilnostjo. Nedvomno so besedila eden njenih najmočnejših adutov. Ne preseneča torej njena odločitev, da najboljša izbrana besedila objavi tudi v knjižni obliki pod naslovom Svobodna Radikalka. V knjigi se poleg njene besede najdejo tudi teksti izpod peresa Romilda Kumarja, ki v hipu obudi obdobje Ksenjinih začetkov pri skupini Link der Wasser. In ni naključje, da začne radikalka z njegovim udarnim tekstom S polno ritjo, katerega sporočilnost je v bistvu večna. Tudi danes, ko polne štruce kruha štrlijo iz smetnjakov … Tako kot so na žalost večne teme, ki se jih loteva Jusova v svojih razmišljanjih. Pronicljivo, bistro, ironično in predvsem z veliko mero kritične distance razgalja naš sivi vsakdan. Vendar ironija nikakor nima zveze z resignacijo, ne, tako poceni tole pri Kseniji ne gre. Groteskni niz vsakdanjika celo potegne na smeh, saj veste, smeh kot metoda distance. Mladostna zaletavost se je resda nekoliko obrusila, kar pa nikakor ne pomeni, da je izgubila tisti naboj, po katerem jo spoznaš v trenutku. Bodisi ko poslušaš besede ali zvok njene kitare. Mogoče se je danes Ksenija, kot pravi, naučila sem se pogrešati / kot znajo pogrešati ljudje. Vseskozi pa ostaja v njeni poetiki tista primarna naivnost in grenko sprijaznjenje s svetom, takim, kakršen je. Toda kljub drugačnim zornim kotom ostaja njen pogled jasen in otroško preprost. Nagovarja vse svobodomiselne in razmišljajoče, ko v pesmi Naprej zapiše: Za vse tiste, ki bili so kakor ti / ujeti v sanje nekih starodavnih dni / Za vse tiste, ki živijo kakor ti / oblečeni v jezike in drugačnosti. Družbenokritična ostaja vseskozi. Medgeneracijsko razpoko polni z besno resignacijo, s silovito kritiko sistema, medsebojnih odnosov, na plan so vzniknile vse laži, kjer je prihodnost izsanjana in preteklost pokvarjena. Toda Za nas na svetu ni več meja, živimo v getu Brez Upanja! (Poletje 2005). Z veliko mero empatije in topline niza odtenke tudi v intimi, ko razgrajuje bližino ljubega (nisem kar iščeš in nisi kar hočem / zgodbe je konec pojdi naprej) in vabi v nove vrtince, najbolj eksplicitno v Sladki sestri noči.

Album Black Safari je že njen peti po vrsti in njen najbolj dovršen in močan avtorski prispevek doslej. Ne le, da so besedila enako pronicljiva in ostra kot prej, nedvomno je k prepričljivemu izdelku pripomogla preverjena spremljevalna skupina ljudi, od odličnega Blaža Celarca na tolkalih, Marka Gregoriča na kontrabasu, stare znanke Andreje Žel na harmoniki do Aleša Valentinčiča na električni kitari. Prijetno osvežitev prinaša spremljevalni vokal Katarine Višnar, da o udarni ekipi glasbenikov D Pljučnik Bojsov ne pišem posebej (Davor Klarič, Sergej Ranđelović, Jani Hace in Robert Pikl). Xenia se je glasbeno izostrila, izvrstno se znajde v vseh izraznih razsežnostih. Plošča bi skoraj morala naleteti na širši odziv, če je v ljudeh še kanček okusa za drzno in samosvojo držo. Navkljub izdelani, vse manj »underground« glasbi namreč ne manjka značilnih izpadov, otroško nekorektnih domislic, prevratov in izzivov, ki samo pričajo, da se Xenia razvija po svoje in ne po okusu širšega poslušalstva. Še vedno je poslušalec tisti, ki se bo »moral« prilagoditi, zakaj pa ne, svobodni radikali se pač radi hitro »vežejo«.

Velikonja Varja