David Evans

THE NPR CURIOUS LISTENER'S GUIDE TO BLUES

Perigee Book, 2007

Če odmislimo kakšnih 100 spremnih besed, ki jih je David Evans spisal za različne bluesovske glasbenike, vrsto strokovnih člankov, predavanj in drugih bolj ali manj edukativnih aktivnosti in publikacij, je pravzaprav zanimivo, da je bil David Evans dolgo folklorist, znan le po delu Big Road Blues. Na njegovo drobceno knjižico o Tommyju Johnsonu, ki je izšla pod uredniško taktirko Paula Oliverja, so vsi že pozabili, Evansovo prej omenjeno ključno delo pa je tako ali tako nadgradnja študije o Johnsonu in glasbenikih, ki so vplivali nanj, ali pa o tistih drugih, ki so se učili na njegovih nastopih in z njegovih plošč.

Pričujoče delo je, kot pove že naslov sam, zgolj vodič po bluesu in na zunaj bistveno ne odstopa od drugih podobnih izdaj, ki jih je zdaj že cela vrsta, več ali manj pa je, kar zadeva t. i. vodniški žanr v slogu The Rough Guide To, vse povedal že Peter Guralnick v podobnem vodiču izpred vrsto let. Evansovo pisanje, v katerega nas uvede spremna beseda Taj Mahala, je zanimivo in vredno branja zaradi nekaterih ključnih podatkov in informacij, ki bi jih sicer morali po koščkih iskati po vrsti drugih knjig. No, vsekakor je to knjiga za začetnike, ki so preko rocka spoznali blues in se začeli zanimati za korenine in kraje, kjer se je vse začelo. Tisti, ki iščete podrobnosti, boste mogoče razočarani, čeprav so v knjigi tudi strani, ki povedo kaj novega in nam omogočajo boljše razumevanje tvarine. Evans nam razloži, kaj je blues, in sicer z različnih vidikov, priporoča nam najbolj reprezentativne izdaje (cedeje, videe, knjige itn.), morda najbolj pomembno pa je poglavje z naslovom Blues Deconstructed, v katerem strukturalno analizira blues kot glasbeno obliko znotraj specifičnega socialnega okolja. Nakaže tudi korenine bluesa, piše o evropskih in afriških vplivih; tam, kjer se ne spušča v globine, pa nam priporoča konsistentno literaturo. Ko piše o t. i. blues-rocku, je nekoliko staromoden, saj se mu ustavi pri Steviju Rayju Vaughanu in drugih zvezdnikih, na manj znane ustvarjalce, ki so velikokrat znotraj bluesovskih voda bolj iznajdljivi, pa praviloma pozablja in upravičeno lahko domnevamo, da jih niti ne pozna, kar je po svoje razumljivo, saj gre za pisca neke druge, že priletne generacije. Začetniku gre priporočati tudi poglavje o ključnih izvajalcih, saj Evans zelo premišljeno in široko predstavlja esencialne glasbenike in glasbenice, vmes pa ponudi tudi kako cvetko, ko piše o manj znanih vagabundih in bralca pritegne, da se odpravi poslušat ploščo tudi kakega anonimneža. Za nameček je Evans praviloma imun na različne mite in legende, čeravno je vozil na turneje postarane artiste, ki niso bili niti senca svoje stare slave. A to je že druga zgodba, ki s knjigo ni povezana.

Gre torej v prvi meri za vodič, in če česa takšnega še nimate, gre za pravšnjo izdajo, saj boste lahko z njo hodili po štacunah (kolikor jih je še ostalo) s cedeji. Če nič drugega, Evans dobro ve, o čem piše, je glasbenik, pozna jezik ameriškega juga in je eden najbolj konsistentnih piscev o tej glasbi. Do nje ima znanstven pristop, ima pa blues tudi rad, zato so njegova pisanja dovolj goreča, da pritegnejo. Še najbolj pomanjkljivo je poglavje o bluesovskih izrazih, kakršne danes uporabljajo bluesovski glasbeniki in izvajalci tiste muzike, ki korenini (tudi) v bluesu. Bolj zanimivo bi bilo namreč prebrati kakšno o jeziku, v katerem so prepevali pred sto leti. Evans nam namreč približa le tematiko, zgovorna pa je že njegova izjava, da študentje, ki jih v Memphisu poučuje o bluesu, tisti namreč, ki jim danes rečemo Afroameričani, niti približno ne razumejo, s katerimi besedami in o čem na ploščah poje Charley Patton.

Jane Weber