Mario Panciera

45 REVOLUTIONS (1976−1979), Volume 1, UK/Ireland

Hurdy Gurdy Books, 2007; 1200 strani

Mario Panciera je Benečan, ki zadnjih 20 let občasno biva v Sloveniji. Je doktor prava in filozofije, skladatelj in pianist. Je pionirski, vsekakor eden največjih svetovnih zbirateljev plošč iz prelomnega »neodvisnega« glasbenega in kulturnega obdobja, ki ga je zaznamoval punk − z miselnostjo »naredi sam« (DIY-»do it yourself«). Knjiga 45 Revolutions je prva od načrtovanih enajstih knjig ultimativne punkovske biblije dokumentiranja vsega (ampak zares vsega), kar je izšlo na vinilih, singlicah in albumih in kar je bilo objavljenega v fanzinih v letih 1976−1979 po vsem svetu. Prvi del »45 Revolutions« obsega 1200 strani, obdeluje več kot 3000 vseh izdanih malih plošč, podaja kratke biografije skupin, ki so jih snemali, in predstavlja 4500 barvnih reprodukcij naslovnic in hrbtnih strani ovitkov plošč. V njej obdeluje le singlice, ki so jih posnele britanske in irske skupine. 99 % teh singlic nikdar ni prišlo na lestvice, nekaj več jih je doživelo ocene v specializiranem tisku, več v fanzinih.

Knjigo je torej napisal in sestavil zbiralec s 30-letno zbirateljsko prakso, začenši z letom 1976, ko je v punkovski eksploziji v Veliki Britaniji prepoznal zgodovinski naboj najbolj amaterske, rudimentarne muzike in kulturnega momenta, ki je oplazil ves svet. Imel je srečo, v Angliji jo je doživel iz prve roke. Bil je tam in kot pravi, »je videl vse«. Začel je zbirati ob pravem času. Punkovska biblija, njegovo življenjsko delo, se pojavlja v trenutku, ki ni le čas tridesetletnice punka. Od lani jo še kar praznujejo v Veliki Britaniji s knjigami, filmi, ponovnimi združitvami bendov, ki so v bistvu povsem nesmiselne in nerelevantne; zadnji primer je Police, nič manj obupen zgled unovčevanja slave pa Sex Pistols izpred let.

Je tudi obletnica prvega nastopa punk benda pri nas, Pankrtov, ki so 17. oktobra 1977 odigrali koncert v telovadnici moščanske gimnazije. Revolucija na 45 obratov je z britanskega otoka v druge prostore pljusnila z zamikom, kar ne pomeni, da ni doživela lokalnih interpretacij, udomačevanj v drugačnem političnem in kulturnem kontekstu od angleškega. Eno je gotovo, to je bil čas svetovne gospodarske krize, ki se je v zahodnih državah in, vzemimo, v jugoslovanskem samoupravnem socializmu izkazovala v brezperspektivnosti, morečem vzdušju, naraščajoči brezposelnosti, policijski represiji, družbeni konfliktnosti. Glasbena umetnost, tradicionalna in popularna, se je nanjo različno odzivala. Na razmere se je umetniško in družbeno bolj odgovorno odzval del mlade generacije, Panciera jim pravi »leta anarhije, kaosa in destrukcije«.

Junaki, »igralci« te knjige niso le razvpiti bendi, Sex Pistols, The Clash, marveč 15.000 mladih ljudi, ki so na najbolj amaterski ravni (se pravi, da so bili glasbeni zaljubljenci) – izražanja idej skozi glasbo, neodvisne produkcije plošč, likovnega oblikovanja ovitkov – v naglici hiteli ustanavljati bende, muzicirati in snemati. Pri tem velike večine »uspeh« (v svetu glasbe za trg ga običajno razumejo kot prodor na glasbene lestvice, pogodbe z veliko založbo, zvezdniški status, finančno nagrado) niti ni zanimal. Igrali so zaradi užitka, potrebe, jeze, občutka odrinjenosti, vzpostavljanja vezi z drugimi. Tega jim ne more vzeti nihče, nobena uradna glasbena ali socialna zgodovina niti mnoštvo knjig o tem obdobju, ki so se nakopičile. Dokaz, da je postal punk prisvojljivo blago z estetsko vrednostjo. Kot je zapisal Jože Vogrinc v svojem uvodu k cedeju ljubljanskih Via Ofenziva: »Punkrock je bil preveč senzibilen, da tega ne bi bil občutil vnaprej. Zato je bil tisoč in en način prostovoljnega, kreativnega samouničenja.«

To z empirično masivnostjo, popolnim dokumentom singlic, ki so jih večinoma za neodvisne (samo)založbe snemale tako slavne kot predvsem neznane skupine, drugače pove Panciera. Vztraja, da so ravno male plošče, singlice, bolje prestale preizkus izražanja grobih, izvirnih idej kot albumi, ki so v svetu glasbene industrije in njegovi naravnanosti k AOR (»k albumu naravnanem rocku«) veljali za ekvivalent »glasbenega dela«. Zanj je »nepopolnost bistvo vsake umetnosti«. Velja mu verjeti, saj je Panciera preposlušal vse te male »dragulje«, preveril okoliščine izdaj, snemanj, popisal kratke biografije skupin, njihove povezave in nadaljnje glasbene korake članov. Knjiga je plemenita zbiralčeva norost, predanost obdobju, za katerega je prepričan, da je edina originalna glasba, ki je v zadnjega pol stoletja svetu popularne glasbe (in onkraj nje) ni dala črna Amerika. Zanj je avantgarda 20. stoletja, ki jo je s pop mehanizmi v ospredje popkulture sprva zanesel relativno majhen krog ljudi, grafični in modni oblikovalci, spretni menedžerji. A posledice so bile nesluteno pomembnejše in širše. Danes kakopak vemo, da si je to glasbeno in kulturno politično obdobje z raznovrstnimi estetskimi praksami, produkcijskimi prijemi, življenjskim slogom, oblikovanjem ipd. že zdavnaj prisvojil korporativni kapitalizem. Vsaka šola nekaj stane.

V pojasnilo, Mario Panciera je kot glasbenik in skladatelj velik ljubitelj in poznavalec klasične glasbe 20. stoletja, obožuje Dmitrija Šostakoviča. Je tudi velik poznavalec filmske glasbe. Napisal je knjigo o ameriškem filmskem skladatelju Bernardu Herrmannu in v njej analiziral njegovo delo.

V popisu, katalogu te posebne enciklopedije so zajete naslednje zvrsti: punk(rock), mod/power pop, novi val, novi val britanskega metala, singlice pod oznako »indie«, kar je precej širše pomensko in ekspresivno polje od tega, kar se je vtirilo kot »punkrock«. Vsem bi lahko rekli muzika »naredi sam«, po vzorcu, ki je negacija dominantnih produkcijskih metod tedanje glasbene industrije in pop biznisa. Še »punkrock«, ki je postal kooptirana podzvrst rocka, se je – kar malo osupljivo, pa ne tako zelo – »dobro postaral«. Bolje kot večina »zvrsti«, katerih rekreacija bi bila danes povsem smešna. To je nenavadno dejstvo. Še vedno ga igra tisoče skupin po svetu, tudi Green Day. Zvenijo normalno. To bi bil en od razlogov, da jih nehamo imenovati »punk«. Vendar Panciera opozarja, da se je glasba v teh letih od vsega popolnoma razlikovala, da se je zdelo, da ti bendi prihajajo z drugega planeta. Ravno »normalna« ni bila.

Avtor napoveduje 11 delov, knjig v obsegu 17.000 strani. Tej knjigi naj bi sledila knjiga ovitkov teh plošč, ki so izšle po svetu, knjiga sinlic iz ZDA in Kanade in iz preostalega sveta, vključno z Jugoslavijo, knjiga albumov, knjiga fanzinov (Panciero ima v arhivu več kot 8000 fanzinov) in preostale knjige biografij bendov. Zares življenjsko delo zbiralca, ki zaklada ne čuva zase.

Enega boljših orisov potreb, ki jih zadovoljuje zbiralec gramofonskih plošč ali drugih kulturnih predmetov, je nanizal Evan Eisenberg v sijajni knjigi The Recording Angel (1987). V naslednjem zaporedju, snobovstvo zanj ni najpomembnejše:

1) Potreba po stalnosti lepote in užitka.

2) Potreba po razumevanju lepote. Nevarna je zamenjava posedovanja z obvladovanjem.

3) Potreba, da se od drugih razlikuješ kot porabnik. Paradoks je, da je resnični junak potrošništva upornik proti njemu.

4) Potreba po pripadnosti. Ker jo imamo za občutenje, jo lahko imenujemo nostalgija. Vsak predmet njegovega lastnika povezuje z dvema področjema, z ustvarjanjem in prisvajanjem.

5) Potreba po tem, da na druge ali samega sebe narediš vtis. Vseeno drži, da lahko gojiš odkrito ljubezen do kulture, ne da bi te zanimala. To vrsto ljubezni potešita tako posedovanje plošč kot njihovo poslušanje.

Mario Panciera je obsesiven zbiralec plošč, v marsičem pooseblja zgornje opise. Vendar ga način njegovega »razodetja«, knjiga z velikansko skrbjo za detajl in točnost (v popolnem nasprotju z našim dojemanjem «nizkoproračunske kulture«, ki je te plošče ustvarjala – vedno s skrbjo, čeprav v ustvarjalni naglici), postavlja v drugačno razmerje tako do zbirateljev kot do glasbenih enciklopedij. Knjiga je tudi kolekcionarska, o tem pričajo poenotene oznake dostopnosti plošč. A obenem je tako temeljit pregled, da resno izziva tiste glasbene zgodovine posameznih obdobij, ki se sklicujejo na empirično preverljiva dejstva in so v svojem bistvu pozitivistične (za temelj vzamejo glasbene lestvice, prodajanost plošč in iz njih izpeljano »popularnost«).

Njen izid, po načelu »naredi sam« jo je Panciera objavil pri svoji založbi, nas opozarja, da v prihodnje glasbenih zgodovin ne bo mogoče pisati brez sodelovanja zbiralcev plošč, novinarjev oziroma glasbenih zgodovinarjev. Ne vemo pa, koga bo težje prepričati k nujnosti skupnega dela. Knjiga je fascinanten zbiralčev poklon nekemu glasbenemu obdobju, ki mu je spremenilo življenje in ga še podžiga. Mimogrede, v digitalni obliki je dostopnih med 10 in 20 odstotki singlic, ki so dokumentirane v knjigi.

Ičo Vidmar