EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN

Alles Wieder Offen

Potomak, 2007

Vprašanje navdiha in stalnega prevrednotenja vrednot je tako rekoč vkomponirano že v njihovo ime (rušeče nove zgradbe). Einstürzende Neubauten bi na ruševinah starega vedno znova gradili novo, izbrisali vse tisto prej in začeli iz nič. Nekateri naslovi plošč so dovolj zgovorni: Tabula Rasa, Ende Neu in nazadnje Alles Wieder Offen (Ponovno je vse odprto). S tem albumom pa razvidnega, slišnega preskoka niso naredili. Številni eksperimentalni projekti, ki jih izvajajo v zadnjih letih (serija Musterhaus), na redni plošči niso pustili globljih sledi; tolkala vse redkeje povzročajo bolečino v ušesih, bas je globok ali trzajoč, a nič prediren, orkestracija prefinjena in na mestu, tudi zaobljeno Blixino petje ne ponuja želenega presežka.

Daleč od tega, da bi bila plošča Alles Wieder Offen narejena na hitro in površno, samo zato, ker je čas za nove posnetke. Ne, znotraj značilnega toka je najti neskončno množico odmikov, harmoničnih podrobnosti, zasukov, a kaj, ko je na daleč vse slišati kot deja vu. Einstürzende Neubauten so se ujeli v zvok, ki so ga nazadnje na novo definirali s ploščo Silence Is Sexy. Ne pomaga niti ustanovitev podpornega kluba, člani katerega naj bi s pripombami pomagali soustvariti nove skladbe (sicer pa, kdo verjame, da Blixa Bargeld upošteva tovrstne pripombe???).

Ploščo Alles Wieder Offen je treba poslušati ali vsaj razumeti nekoliko drugače. Kot izraz nemoči, kritiko lastnega položaja, nemočno željo po novih načinih izražanja. Ker se je po dobrih 27 letih in po vsem, kar so Einstürzende Neubauten že naredili, glasbeno težko še razvijati, ostanejo miselno-verbalne akrobacije. Zato je treba predvsem poslušati/brati besedila. Tokrat so večinoma v Blixinem domačem, nemškem jeziku, saj se v tem najlažje izraža oziroma najlažje kuje nove sopomenke. Tudi tu se rada vrača na izhodišče, tja, kjer se je začelo razgrajevanje forme. Let's Do It A Dada je v tem smislu ključna skladba, tudi edina zapeta v angleškem jeziku in tista, ki najprej pristane v ušesih. Od tu naprej in nazaj, kajti skladba je uvrščena natanko na polovico albuma, Blixa razvija poetiko v dveh smereh; po eni strani uporablja »visok« pesniški jezik, poln metafor o nedoumljivih razsežnostih narave, po drugi se ukvarja s samimi besedami oziroma omejujočem pomenu teh. Tistim, ki nam nemščina ni prvi tuji jezik, pomaga angleški prevod, a bojim se, da je ta lahko le približek razsežnosti Blixine misli. Tisti, ki nismo v podrobnosti podkovani v nemškem jeziku, nam tokrat marsikaj uide.

Einstürzende Neubaten še vedno zvenijo le kot oni sami, a nam v nasprotju z naslovom plošče pravzaprav sporočajo: Vemo, vse je že narejeno, ampak želje po spremembah si ne pustimo vzeti. In če bi sklepali po sklepnih verzih plošče, tudi sami ne poznajo druge možnosti, kot čakanje in samo čakanje − na navdih.

Janez Golič