Letnik: 2007 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Borja_M

FLEVANS

Unfabulous

Jack to Phono, 2007

Flevans je dokaj luciden, nekonvencionalen producent iz Brightona, njegovo glasbo bi le stežka popredalčkali. Gre namreč za humorno in plesno elektroniko, mešanico odigranih instrumentov in vzorcev jazza, disca ter funka sedemdesetih, podloženih z ritmi, ki delujejo na klubskih plesiščih. Prav zato, ker Flevansova glasba dejansko »štrli ven«, izstopa, ga je pred nekaj leti takoj vzela pod okrilje založba Tru Thoughts, čeprav so bili prvi demoposnetki, ki jim jih je poslal, narejeni s precej rudimentarno opremo – štirikanalnem snemalniku in cenenem samplerju. S Tru Thoughts je Flevans sodeloval zadnji dve leti in izdal nekaj EP-jev in prvenec. Potem pa se je zakompliciralo. Flevans je prinesel odgovornim pri založbi material za drugi album, ki pa jim ni odgovarjal. Razloga sta dva. Prvi je, da je Tru Thoughts trenutno ena dejavnejših in bolj profiliranih neodvisnih založb »levopoljne« elektronike in seveda pridno skrbi predvsem za najbolj izpostavljene izvajalce (Quantic, TM Juke, Alice Russell, Me and You, Diesler), medtem ko nekoliko manj znane zapostavlja.

Drugi razlog je estetski. Unfabulous dejansko zveni precej drugače od prvenca Make New Friends. Produkcija je bolj spolirana, zrelejša. Prav tako slog, ki je sicer še zmeraj funkovski, vendar pa ni več neke vidnejše samoironije. Komadi so zaključeni, poleg jazzovskih (big band) vzorcev, ki smo se jih pri Flevansu že navadli, pa je novost, da kar nekaj materiala vleče na nekakšen britanski indie rock, kot da bi na primer nek britanski rocker premogel kanček humorja in posnel samostojno ploščo, ki bi prenesla tudi nekaj elektronike, določene elemente bi sprogramiral. Ta postrockovski zven nekaterih delov plošče Unfabulous je povezan predvsem s tem, da je ogromno delov odigranih, kar je novost pri Flevansovi glasbi, kljub temu da gre za klasično šolanega glasbenika. Tokrat je namreč na skoraj vseh posnetkih odigral bas, kitaro in klaviature. Vseeno pa je tudi kar nekaj koščkov, ki so na moč podobni materialu s prve plate, torej nimajo povsem premišljenih aranžmajev, elementi (predvsem vzorci pihal) se nizajo nepričakovano in nekoliko zmedeno.

Sestavljanje albuma je (skoraj) vedno sklepanje kompromisov. Tudi če ga dela posameznik. Flevans je tokrat dal prednost jasnejši strukturi, sklenjenosti komadov, s tem pa izgubil nekaj vznemirljivosti, predvsem pa zabavnosti. Kar pomeni, da bo nekaj privržencev izgubil, nekaj novih pa pridobil. Glavno je, da se njegov zvok ne ponavlja.

Borja_M