PJ HARVEY

White Chalk

Island, 2007

Kar drugi le govorijo, PJ Harvey preprosto naredi, zares drugačno ploščo namreč. Že prej so jo kdaj spremljali le s klavirjem, tudi pela je z oktavo ali dvema višjim glasom, ampak da bi tako posnela celoten album, si je bilo vseeno težko predstavljati. Še več, niti v enem trenutku plošče White Chalk si Polly Jean ne da duška, se ne izkriči, do konca napne glasilk, kar je bila ena od njenih glavnih odlik. Ne, White Chalk je druga zgodba. Očitno je, da je Polly tokrat odrinila na stran nekatere travme, najstniška vprašanja identitete. Dekliških dokazovanj na način 50 ft Queenie tokrat na plošči ne boste našli, kvečjemu tiste »zgodbe z morja« oziroma preneseno v »zgodbe z dežele«. Sicer pa ni prvič, da je nov okoliš vplival na njeno ustvarjanje, in ko se je nazadnje preselila nazaj v Dorset na jugu Anglije, je tam našla dušni mir in na novo odkriva nedoumljivo skrivnost narave. In tam ne najde le lepote! Zato tudi ni postala povsem druga umetnica. Še vedno je razpoznavna v kratkih stihih, v mojstrskih izpeljavah kitice v refren in v jasnih opisih, čeprav tokrat fokusiranih nekam v daljavo.

So dobri nameni že dovolj? Je White Chalk dober ali le zanimiv album? Ugibam, da je Polly tokrat najprej napisala besedila, marsikje se namreč ne prilegajo melodiji, in potem nekatere besede na silo razteguje, izpeljuje zven predvidene smeri − pri močno okleščeni spremljavi, ko je njen glas povsem v ospredju, mestoma moteče. V drugi polovici plošče ji je zmanjkalo razpoznavnih, zapomljivih melodij, pesmi tečejo nekako v prazno, brez prave smeri in cilja. Spet je hvale vredno, da se tokrat kar sama spremlja na klavir, ki se ga je naučila igrati v te namene, a istočasno je to omejitev, ki je ni znala, niti hotela preseči. Še spremljevalnih glasbenikov skoraj ne bi potrebovala. Nekatere pesmi so blizu a capella, drugje se pač John Parish, Jim White (Polly mu pravi baletnik) in Eric Drew Feldman prilagodijo tihemu igranju. So praktično »neslišni«. Za glasbenike, ki znajo igrati naglas in so to večkrat dokazali, dokaj izzivalna vloga. Tudi poslušalec, vajen njene eksplozivnosti, silnih obratov in jeze, bo moral zbrati kar nekaj volje za poslušanje celotnega albuma. Spremeniti bi moral pričakovanja, se prepustiti drugim občutjem.

Z načrtno umirjeno ploščo bi PJ Harvey lahko hitro zapadla v dolgočasje. Toda predvsem zaradi postopnega naraščanja v prvi polovici in popuščanja v drugi se to ne zgodi. Plošča se po borih 34 minutah povsem naravno izteče in poslušalec nima občutka prikrajšanja. Sicer pa, tudi Nick Cave je že snemal umirjene plošče, The Boatman's Call na primer, pa vemo, kaj je letos naredil z Grinderman. Ne bi se čudil, če se bo tudi v Polly Jean zaradi te introspektivne plošče naložila energija, ki jo bo morala enkrat sprostiti. Morda že na naslednji plošči.

Janez Golič