JUSTICE

Cross

Because Music/Vice, 2007

Album Cross je alternativni elektronski plesni hit minulega poletja, s katerim sta prišla na plan Gaspard Augé in Xavier de Rosnay aka Justice. Mlad pariški produkcijski duo deluje na ustvarjalni sceni že kakšna tri leta, pri čemer je do sedaj med drugim uspešno remiksal komade zasedb N.E.R.D., Franz Ferdinand, Fatboy Slim, Soulwax, Simian in Daft Punk. Predvsem z remiksom komada »Never Be Alone« zasedbe Simian sta Justice opozorila nase že leta 2004, ko sta z njegovo izdajo na priznani nemški založbi International Deejay Gigolo Records prvič segla preko meja Francije. Letošnje poletje je njuna popularnost, predvsem zaradi hita D.A.N.C.E., ki je zaokrožil po internetu, izjemno narasla, takoj za tem pa sta Justice izdala tudi svoj prvenec Cross, ki je zmes njunih starih singlov in nove produkcije.

Takoj na začetku je treba povedati, da album Cross ne prinaša nobenih inovacij, kljub temu pa s svojo neizmerno všečnostjo in uspešno formulo postavi še en opazen spomenik trendu alternativne plesne retro disko produkcije zadnjih let. Zaznamuje ga predvsem elementarna, a pompozna produkcija, bleščavi analogni zvoki, bohotna orkestracija, avant pop glič, debeli funk basi, elektronski biti, karakterni vokali, epske harmonije in retro disko zvoki raznih violin, ploskov in podobnega. Poleg tega ga prevevajo rockerska energija, vplivi postpunka in popa iz osemdesetih, občutek organskosti in privlačne melodije. Pravi plesni avant kič album, primeren tako za klubsko kot domače uživanje. Pri tem pa mu zmanjka mogoče zgolj pri razgibanosti in intenzivnosti celote.

Justice sta pri tem bolj kot talentirana umetnika svoje obrti prej bistra psihologa ciljnega glasbenega trga. S svojo produkcijo dolgujeta vsaj polovico zaslug predvsem svojima sonarodnjakoma Daft Punk in eno četrtino drugim inovatorjem nove elektronike zadnjih desetih let (med drugim Akufenu in poznim Mouse on Mars). Kar ostane, je njuno delo, ki se nadalje deli v enem delu na premišljeno pregneten konglomerat najboljših zvokov in trikov zadnjih let ter v drugem nenazadnje tudi na prepoznaven umetniški avtorski pečat.

Konec koncev me pri tem nič kaj posebej ne moti, nasprotno, album je zelo simpatičen, pomembno pa je, da pri tem vemo, kako stvari stojijo. Da rečemo bobu bob. Zato pa mu tudi kakšne posebne vrednosti pač ni mogoče pripisati.

David Verbuč