MARK KNOPFLER

Kill To Get Crimson

Wea, 2007

»Ali je naslov vaše plošče kaj povezan z bendom King Crimson? Bi ubijali za njihove plošče?« je Knopflerja pobaral nek novinar v nedavnem intervjuju ob izidu njegove nove plošče. Ne, ne, se je nasmehnil mojster, to sem pobral iz enega navedka, pa je krasno povzelo sporočilnost plošče. Dodal je še, da zdaj končno lahko posluša svoj glas, ne da bi mu to povzročalo slabost. Leto 2007 je leto plošč, albumov, ki tako ali drugače pričajo, da je kljub globalizaciji in instantnosti konzumacije še vedno mogoče delati dobro glasbo. Springsteen, Lovett, Watson, Knopfler … vsi so letos izdali mojstrske albume. Solistično kariero Marka Knopflerja mnogi uvrščajo za delom, ki ga je ustvaril pri Dire Straits. Pa vendar – ali je res tako? Ali se sploh splača primerjati? Knopfler se je po obdobju petnajstminutnih instrumentalno-mrmrajočih eskapad (ki so še vedno umetnine, nikar ne razumite narobe), odločil postati predvsem pisec pesmi in šele nato kitarist. In ima kaj povedati. Besedila na novi plošči so spet pretanjeno dodelana, duhovita in hkrati resnobna, taka, kot so naša razpoloženja. Na tokratni plošči ne boste našli nobenih zares hitrih ritmov, umirjena je, zložna in strašno poslušljiva. Kar lahko seveda zavede, a za to poslušljivostjo se skriva substanca, ki vam nikakor ne sme uiti. Čeprav lahko Knopflerja poslušate namesto Prozaca (podobno velja za Watsona), morate biti pozorni (predvsem) na njegova sporočila. Besedne igre, izpeljane iz starih klišejev v novih kontekstih, stalna rekla v novih kontekstih … vse je v novih kontekstih, tudi kitare in vokali. Ti novi konteksti ga približujejo tistemu, kar trenutno počne Springsteen, pa še ena vzporednica je: uvodna pesem True Love Will Never Fade, sicer ena najboljših pesmi na plošči, v kiticah po melodiji spominja na Springsteenovo Dry Lightning z albuma Ghost Of Tom Joad. Kar seveda ni nič hudega, pesmi sta sicer različni. In temu se strokovno reče tipološka analogija. Glasbena.

Knopfler je kot male plošče izdal tri pesmi: že omenjeno True Love …, Punish The Monkey in We Can Get Wild in to na različnih koncih sveta. Monkey je, če se ne motim, namenjena evropskemu prostoru. Promoviral je tudi zabavno The Secondary Waltz, napisano po resničnem dogodku − še ena odlična Knopflerjeva narativna zadeva, v teh je bil vedno močan. Tisti, ki bi radi kak rokenrol à la Cannibals, nikarte! Boljših kombinacij skorajda ne boste dobili in hitrejše pesmi bi zelo trdo presekavale tok plošče in zaporedje balad na njej. Knopfler ponavadi ve, kaj dela; tudi tokrat je snemal s preizkušeno ekipo (berite: zraven je bil Guy Fletcher) in po snemanju je bil videti malce zamišljen, a zadovoljen. Pesmi že predstavlja na nastopih, prišel bo tudi v Zagreb (naslednje leto) in vredno si bo ogledati in slišati, kako nove pesmi funkcionirajo na odru.

Po »uglasitvi« prejšnjega albuma sicer baladna naravnanost novega ni bila nikakršno veliko presenečenje. Vedno znova pa preseneti Knopfler kot avtor. In hej, prvič po dolgem času se strinjam z izbiro prve male plošče.

Vespe na naslovnici … tudi to je zanimiva zgodba. A o tem kdaj drugič.

Matej Krajnc